Skoči na vsebino
Logo: I feel Slovenia

Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

Institute of agriculture and forestry Nova Gorica

Zelenjadnice



Pridelava zelenjadnic poteka v neogrevanih plastenjakih in na prostem preko celega leta. V plastenjakih pridelujemo največ paradižnik, kumare, bučke, papriko in solate. Na prostem pa jedilne buče, grmaste bučke, dinje, lubenice, pisano paleto različnih tipov radičev, solate, rastline iz družine lilijevk, metuljnice,…..Zelenjadnice uživamo v sveži obliki, toplotno jih obdelamo le v sopari, tako da v čim večji meri ohranimo vitamine in rudnine.

Slika grmaste_bucke

LUBENICE, MELONE, BUČKE, KUMARE

Za uravnotežen način prehranjevanja se priporoča redno dnevno vključevanje zelenjave in sadja v vseh 5 obrokov. Dobro je, da užijemo 400 – 450 g zelenjave in sadja na dan. V deželah na jugu ljudje v povprečju poje več zelenjave in sadja kot v deželah na severu. Slikovit je naslednji primer: Finec po statističnih podatkih poje 195 g zelenjave na dan, kar predstavlja 71 kg zelenjave na leto, medtem ko Grk poje v povprečju 756 g zelenjave na dan, kar pa predstavlja 276 kg zelenjave na leto. Po statističnih podatkih je Slovenec v letu 2021 pojedel 119 kg zelenjave in 109 kg sadja. Poraba zelenjave v zadnjih 20 letih narašča, poraba sadja pa niha.

SOLATNE KUMARE

 

kumareSpadajo v družino bučevk. Kumare vsebujejo veliko vode, vitaminov, mineralnih snovi in malo kalorij (le 16 kcal na 100 g). Vsebujejo kalij in vitamin C, vitamin K in betakaroten. Sveži in sočni plodovi solatnih kumar so nepogrešljivi v poletnem času za pripravo okusnih svežih solat. Vsebujejo tudi veliko vlaknin, kar ugodno vpliva na prebavo. Solatne kumare vsebujejo tudi pomembne snovi kot so polifenoli.

 

 

 

 

 

Tabela: Vsebnost vitaminov in mineralov v solatnih kumarah (200 g)

Vitamini/minerali

Količina

Dnevna pokritost

Vitamin C

44 mg

51,8 % za ženske/41,9 % za moške

Vitamin K

14,4 mikrogramov

10,3 %

Folna kislina

28 mikrogramov

7 %

Kalcij

32 mg

3,2 %

Vitamin A

43,2 mikrogramov

7,2 % za ženske/6,2 % za moške

Kalij

280 mg

7,2 %

Natrij

26 mg

1,7 %

Fosfor

34 mg   

4,8 %


 

LUBENICE

 

lubeniceSočni plodovi lubenic vsebujejo veliko vode (95,3 %), vitamine in minerale. So pomembni osvežilni sadeži za vroče poletne dni. Živo rdeča vsebina ovalnih ali okroglih plodov lubenic vsebuje dva zelo pomembna antioksidanta, to sta likopen in citrulin. Čvrsto živo rdeče meso lubenice je bogato z magnezijem in kalijem. Plodovi so bogati še z vitaminom C in vitaminom A ter vitaminom B6. Vitamin B6 igra pomembno vlogo pri sintezi maščobnih kislin omega 3 in pri sintezi serotonina, dopamina in noradrenalina. Selen deluje proti oksidativnim procesom v organizmu, igra pomembno vlogo pri delovanju ščitnice in krepi imunski sistem. Uživanje sočnega mesa lubenice igra pomembno vlogo za srčno žilni sistem v organizmu. Znižuje slab holesterol v krvi in izboljša metabolizem.

 

Tabela: Vsebnost vitaminov in mineralov v lubenicah (150 g)

Vitamini/minerali

Količina

Dnevna pokritost

Vitamin C

12,5 mg

15 % za ženske/12 % za moške

Vitamin B6

0,1 mg

7,7 %

Selen

0,6 mikrogramov

1 %

Vitamin A

56 mikrogramov

9,3 % za ženske/8 % za moške

Kalij

420 mg

10 %

Magnezij

15,4 mg

6,4 %

Železo

0,4 mg   

2,2 % za ženske/4 % za moške


 

DINJE

 

dinjeMelone so bogat vir bioaktivnih snovi, kot so vitamin C, kalij, magnezij, betakaroten,….. Poleg betakarotena vsebujejo oranžni, sladki in sočni plodovi dinje še druge antioksidante, kot so lutein in zeaksantin, ki sta pomembna za krepitev naših oči. Dinje so tudi bogat vir več pomembnih aminokislin. Vsebnost kalija in magnezija v melonah pomembno regulira krvni tlak v našem organizmu. Dinje so odličen diuretik in zaradi visoke vsebnosti vlaknin tudi ugodno vplivajo na našo prebavo.

 

 

 

 

Tabela: Vsebnost vitaminov in mineralov v dinjah (150 g)

Vitamini/minerali

Količina

Dnevna pokritost

Vitamin C

48 mg

56,5 % za ženske/45,7 % za moške

Vitamin K

2,5 mikrogramov

/

Folati

21 mikrogramov

5,2 %

Vitamin A

284 mikrogramov

47,3 % za ženske/40,6 % za moške

Kalij

500 mg

12,8 %

Magnezij

19,5 mg

8,1 %

Natrij

12 mg   

0,8 %

Kalcij

29 mg

2,9 %

Fosfor

20 mg

2,8 %


 

GRMASTE BUČKE

 

grmaste bučkeBučke so lahko prebavljive in imajo nizek glikemični indeks ter malo kalorij. Vsebujejo obilo mineralnih snovi: kalij, magnezij, železo, cink, …pa tudi veliko vode in za našo prebavo pomembnih vlaknin. Porcija svežih bučk v solati (200 g) pokrije 11,4 % dnevnih potreb po vitaminu C pri moških in 14.1 % dnevnih potreb po tem pomembnem vitaminu pri ženskah. Svetlo ali pa temno zeleni plodovi grmastih bučk vsebujejo tudi veliko folne kisline. V kulinariki uporabimo lahko tudi bučkine cvetove, ki so bogat vir pomembnega antioksidanta betakarotena.

 

 

 

Tabela: Vsebnost vitaminov in mineralov v bučkah (200 g)

Vitamini/minerali

Količina

Dnevna pokritost

Vitamin C

12 mg

14,1 % za ženske/11,4 % za moške

Vitamin A

22 mg

3,6 % za ženske/3 % za moške

Folna kislina

24 mg

6 %

Kalij

580 mg

14,8 %

Magnezij

44 mg

18,3 %

Cink

0,78 mg   

6,5 % za ženske/8,6 % za moške

Železo

1 mg

5,5 % za ženske/1 % za moške


 

Pripravila:

Jana Bolčič, specialistka za zelenjadarstvo, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

 Viri:

https://agronotizie.imagelinenetwork.com/agricoltura-economia-politica/2022/10/17/ciboteca-italiana-il-cachi/77223

www.alimentinutrizione.it

 

Slika paradiznik

PARADIŽNIK, PAPRIKA, JAJČEVEC

V nadaljevanju o lastnostih paradižnika, paprike in jajčevca:

PARADIŽNIK

 

paradižnikPonudba paradižnika je vsako leto večja. Poznamo naslednje tipe paradižnika: solatni, grozdasti in drobnoplodni tip paradižnika. Glede na rast rastlin pa determinantne (grmasta rast) in indeterminantne (paradižnik na opori) tipe paradižnika. Paradižnik je bogat s C vitaminom, z vitaminom A in s pomembnim antioksidantom likopenom. Likopen je topen v maščobi (oljčno olje), zato je odličen vir likopena paradižnikova mezga, ki jo vsako leto v sezoni pobiranja paradižnika pripravljamo in uživamo preko dolge zime. Likopen, kot pomemben antioksidant varuje naš srčno žilni sistem in krepi imunski sistem. Paradižnik je bogat vir karotenoidov, bioaktivnih snovi, ki ugodno vplivajo na delovanje kožnih celic. Bogat je tudi s selenom, mineralom, ki ima močan antioksidativni učinek v naših celicah.

 

Tabela: Vsebnost vitaminov in mineralov v paradižniku (200 g)

Vitamini/minerali

Količina

Dnevna pokritost

Vitamin C

50 mg

48 % za moške/59 % za ženske

Vitamin K

15,8 mikrogramov

11,3 %

Folati

76 mg

19 %

Vitamin A

1220 mikrogramov

174 %

Selen

4,6 mikrogramov

8,4 %

Magnezij

22 mg

9,2 %

Kalij

594 mg

15,4 %


 

PAPRIKA

 

paprikaPoznamo veliko sort in hibridov paprike različnih barv in oblik. Paprika je bogat vir vitaminov, mineralnih snovi in antioksidantov. Porcija paprike za odraslo osebo vsebuje: 92,3 % vode, 0,9 % beljakovin, 0,3 % maščob, 4,2 % ogljikovih hidratov in 1,9 % vlaknin. Paprika je bogat vir C vitamina in betakarotena.

 

 

 

 

 

Tabela: Vsebnost vitaminov in mineralov v papriki (200 g)

Vitamini/minerali

Količina

Dnevna pokritost

Vitamin C

302 mg

355 % za ženske/287,6 % za moške

Vitamin K

7,4 mikrogramov

5 %

Folati

92 mikrogramov

23 %

Vitamin A

278 mikrogramov

46,3 % za ženske/39,7 % za moške

Fosfor

56 mg

8,0 %

Magnezij

24 mg

10,0 %

Kalij

420 mg

10,8 %

Kalcij

34 mg

3,4 %


 

JAJČEVEC

 

jajčevecTako kot paradižnik in paprika, tudi jajčevec spada v družino razhudnikovk. Jajčevec lahko pripravimo na različne načine in iz njih pripravimo številne okusne jedi. Okusni so tudi vloženi v oljčnem olju z dodatkom drobno narezanega peteršilja in česna ter origana. Bleščeči vijolični ovalni, okrogli ali pa podolgovati plodovi jajčevca so bogat vir mineralnih snovi, vitaminov, vlaknin in antioksidantov. Uživanje jajčevcev znižuje slab holesterol in sladkor v krvi. So bogat vir kalija, kalcija in vitaminov K in C, folne kisline in tudi vitaminov iz B skupine. Da v čim večji meri ohranimo vitamine se priporoča, da jajčevce pri pripravi jedi le soparimo oziroma- le minimalno toplotno obdelamo. Svetleči vijolični plodovi vsebujejo veliko antioksidantov, ki varujejo naše celice pred vnetji.

 

Tabela: Vsebnost vitaminov in mineralov v jajčevcih (200 g)

Vitamini/minerali

Količina

Dnevna pokritost

Vitamin C

22 mg

25,9 % za ženske/20,9 % za moške

Vitamin K

3,5 mikrogramov

/

Folna kislina

44 mikrogramov

11 %

Kalcij

30 mg

3 %

Fosfor

40 mg

5,7 %

Magnezij

26 mg

10,8 %

Kalij

380 mg

9,7 %


 

Pripravila:

Jana Bolčič, specialistka za zelenjadarstvo, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

 

Viri:

https://agronotizie.imagelinenetwork.com/agricoltura-economia-politica/2022/10/17/ciboteca-italiana-il-cachi/77223

www.alimentinutrizione.it

Slika slika_2_plod_lubenice

Lubenice, dinje

V zadnjih letih se povečuje pridelava kultivarjev lubenic, ki oblikujejo manjše plodove – do 2 kg, ki so aromatični, sočni in okusni. V pridelavi dinj pa so cenjeni plodovi kultivarjev, ki vsebujejo manj semen, imajo visok delež sladkorjev (brix) in imajo temno oranžno meso. Pridelava lubenic in dinj je običajno načrtovana za pobiranje sočnih plodov v poletnem času. Ohlajeni plodovi lubenic in dinj so bogat vir antioksidantov. Dinje so bogate z betakarotenom, plodovi lubenice pa z likopenom.

Vzgoja lubenice (Citrulus aedulis) in dinje (Cucumis melo)

Lubenica in dinja izhajata iz tropskih in subtropskih območij Afrike. Sorte dinje so iz južne Afrike prenesli v dolino Nila. Poznali so jo v Siriji, Arabiji, Indiji. Starim Grkom in Rimljanom pa dinja ni bila poznana. Arabci so jo prenesli v Španijo in nato v južno Francijo. V 10. stoletju se je iz Turčije razširila na Kitajsko . Preko Španije pa se je pridelava dinje razširila še na ameriško obalo in kasneje tudi v notranjost.

Pridelujemo jih zaradi okusnih in osvežujočih sočnih plodov. Lubenica vsebuje 10 % sladkorjev, veliko vode, malo mineralnih snovi in vitaminov. Vsebuje 20 mg C vitamina na 100 g sadeža. Dinja ima v svojih plodovih tudi visoko vsebnost vode. Skromna je na vsebnosti beljakovin in maščob. Vsebnost posameznih mineralnih snovi je odvisna od tipa tal, od klimatskih faktorjev in tipa kultivarja, tako lahko vsebnost vitamina C varira od 6 do 600 mg/100 g sveže vsebine. Vsebuje pa še 330 mg kalija na 100 g sveže mase ploda.

Lubenica je tudi bogat vir likopena in folne kisline.

Sorte in kultivarji ter načini pridelave

Danes poznamo v pridelavi številne sorte in kultivarje. V grobem jih delimo na zgodnje, srednje zgodnje in pozne sorte.

V profesionalnih pridelavah pričnejo s sajenjem dinje v plastenjake na predhodno pripravljene gredice, prekrite s črno folijo že v prvi polovici meseca marca, nato nadaljujejo s sajenjem v nizke tunele v aprilu mesecu. S sajenjem na prosto pa pričnejo konec meseca aprila in v začetku meseca maja. Vse gredice so opremljene s kapljičnim sistemom za namakanje in fertigacijo rastlin. Na ta način lahko v optimalnih pogojih dosegamo visoke pridelke.

Večinoma se danes v profesionalnih pridelavah pridelovalci odločajo za cepljene sadike. Na našem tržišču izhajajo hibridi lubenic v glavnem iz sorte Crimson sweet, ki formira velike okrogle do okroglo ovalne plodove s temno zelenimi progami in čvrstim bleščeče rdečim mesom. Obstajajo pa tudi sorte lubenice v tipu Sugar baby, ki formira temno zelene okrogle plodove z rdečim mesom. Pri dinjah pa je največje povpraševanje po ovalnih plodovih zelo mrežaste dinje z intenzivnim oranžnim mesom in visoko vsebnosto sladkorja.


Tla

Dinja in lubenica zahtevata za svojo rast in razvoj toplo, dobro strukturno in bogato zemljišče z visoko vsebnostjo organske snovi.

Lubenica je ena redkih zelenjadnic, ki lahko uspeva v kislih tleh, s pH = 5,5.
Dinja pa zahteva tla s pH = 6 - 6,7.  Na isto zemljišče naj bi jo sadili šele po 4 letih.

Optimalna temperatura tal za rast in razvoj rastlin je 15 - 20 °C, optimalna temperatura v času razvoja plodov pa je 25 do 27 °C v suhi in vroči klimi.

Nad 35 °C  nastopijo težave v oplodnji (slabša oplodnja in formiranje plodov).


Setev

Seme posejemo v stiroporaste plošče v že pripravljen substrat v sredini marca za presajanje konec aprila ali v maju na prosto. V spomladanskem času rabimo za vzgojo sadik 40 -  45 dni v stiroporastih ploščah  –  40 lukenj. Za kasnejše termine pridelave vzgojimo sadiko bistveno prej, že v 25 - 30 dneh, ker so pogoji za vzgojo sadik ugodnejši.

V primeru, da imamo njivo brez plevelov lahko sadimo brez uporabe folije, sicer je bolje, da predhodno oblikujemo gredice in jih prekrijemo s črno folijo ter hkrati opremimo s kapljično cevjo za namakanje. Sadike pred sajenjem na stalno mesto še utrjujemo, da lažje prenesejo presaditveni šok.

Sadilne razdalje so v povprečju za lubenice naslednje: 2 - 2,5 m x 0,50  m.

Ob optimalnih pogojih razvijeta obe kulturi bujno listno maso in dolge vreže.

Pod 12 - 14 °C pa se zmanjša fiziološka aktivnost v rastlinah.


Zahteve med vegetacijo

Sicer pa rastline med vegetacijo razvijejo bujno listno maso, ki seveda zahteva obilico hranilnih snovi, zato je najugodnejši način pridelave s kapljičnim namakanjem in fertirigacijo. S takim načinom namakanja in dognojevanja najhitreje zagotovimo rastlini hranilne snovi in vodo. Poleg tega je tudi pomembno, da listov in stebla rastline ne omočimo. S tem zmanjšamo število škropljenj, zagotovimo dobro prehranjenost rastline in racionalno porabo vode. Še posebej je to pomembno, če nimamo naravnega vira vode in moramo za pridelavo zelenjadnic uporabljati vodo iz vodovoda, ki je cenovno najdražja.       

Posebno v začetnih fazah razvoja rastlin so zahteve po vodi velike, zato da se bolje razvije koreninski sistem tudi v globino. Optimalna zračna vlaga je 40 do 65 %. Relativna zračna vlaga nad 65 % pa vpliva na pojav antraknoze pri dinjah in lubenicah.

Med vegetacijo zahtevata tako dinja kot lubenica redno rahljanje in obdelavo medvrstnega prostora (vsaj 2 x), saj zahtevata obe kulturi dobro prezračena tla. Imata pa še velike zahteve po intenzivnosti osvetlitve, toploti v času cvetenja in dozorevanja plodov.

V naših obdelovalnih območjih se je dobro obnesla pridelava v nizkih tunelih, ker s tem omogočimo ugodno temperaturo v začetnih fazah rasti in razvoja  mladih rastlin.


Osnovno gnojenje in dognojevanje

Izhodišče za gnojenje je vedno analiza tal.

Vedno je priporočljivo dodati del organskih gnojil v jesenskem času  priprave zemljišča. Zelo pomemben element v fazi po presajanju sadik na stalno mesto je fosfor, ker spodbuja rast in razvoj koreninskega sistema. V nadaljnjih fazah rasti pa je zelo pomembno pravo razmerje med dušikom (N) in kalijem (K2O).
Kalij je prisoten v vseh pomembnih procesih v rastlini. V času razvoja plodov je zaželjeno razmerje med N : K = 1 : 2 – 3. V času debeljenja in dozorevanja plodov pa je to razmerje lahko še večje: N : K = 1 : 3.

Rastline v času dozorevanja plodov potrebujejo tudi veliko kalcija, ki pa je v tleh slabo mobilen. Posebno v primeru, ko imamo karbonatna tla, moramo dodajati kalcij preko listov s foliarnim načinom dognojevanja.

Okvirne gnojilne norme za dinje:  Okvirne gnojilne norme za lubenice:
150-200 kg/ha N  120 - 180 kg/ha N
60 kg/ha P205  80 – 100 kg/ha P205
210 kg/ha K20    180 – 200 kg/ha K20
25 kg/ha Mg0    25 kg/ha Mg0
85 kg/ha Ca0 110 kg/ha Ca0

V času priprave zemljišča, pred oranjem, zadelamo v tla del mineralnih gnojil in del organskih gnojil (30 - 40 t/ha starega hlevskega gnoja) oziroma količinsko ustrezno katerega koli drugega organskega gnojila. Navedeno količino hranil zagotovimo v pridelavi bučevk vsaj vsako drugo leto. V času rasti pa lahko še dodajamo hranila preko kapljičnega sistema.


Oskrba lubenice in dinje

Organska gnojila in del mineralnih gnojil zaorjemo 40 - 50 cm globoko v času priprave zemljišča.

Z dušikom dognojujemo še vsaj v 2 obrokih v primeru, ko pridelujemo kulturo brez folije. Sicer se v primeru pridelave na foliji preostali del hranil dodaja v več obrokih med vegetacijo preko fertirigacije (kapljični sistem namakanja in dognojevanja).

Sadimo na razdalje 1,5 - 2 m x 0,50 m zaradi bujnosti kultivarjev pa tudi zaradi lažjega pobiranja plodov.

Prvič obdelamo nasad 14 dni po sajenju, drugič pa, ko začnejo posamezne vreže razraščati. 

Slika 1 Sočen plod dinje.jpgSlika 3 Pridelava lubenice.jpgSlika 2 Plod lubenice.jpg


Pobiranje in skladiščenje dinje in lubenice

Izredno pomemben je pravi čas pobiranja dinje in lubenice. V času dozorevanja plodov zmanjšamo količine vode za namakanje. Na ta način nam plodovi ne bodo pokali, plodovi bodo dosegali višje stopnje suhe snovi in sladkorja, bolje bo obarvano tudi meso sočnih plodov. Plodove pobiramo v tehnološki zrelosti.

Glavni znaki za pravi čas pobiranja plodov pri dinji so:

  • dobra obarvanost plodov,
  • vidna milimetrska razpoka ob peclju.

Pri lubenicah pa morata biti:

  • vitica in list ob peclju posušena,
  • med progami se plodovi lubenice rumeno obarvajo
  • s ploskim tleskom dlani zaslišimo votel zvok.

Plodove shranjujemo na 5 – 7 °C in pri 90 – 95 % relativni zračni vlagi za 14 dni. Posebnost so rumeno obarvani plodovi sort in kultivarjev dinje, ki jih lahko shranjujemo dalj časa, to je za  obdobje 5 mesecev pri 7 – 10 °C in pri 85 – 90 % relativni zračni vlagi.


Pridelki

Pridelki dinje na prostem so v povprečju 20 – 35 ton/ha, v nizkih tunelih pa 30 – 40 ton/ha.

Pridelki lubenic pa se gibljejo v povprečju med 80 in 100 ton na ha.


Priporočeni kultivarji

Plodovi so mrežasti okroglih do ovalnih oblik.

Dinje z aromatičnim oranžnim mesom:  TALENTO F1, EXPO F1, PALATINO F1, INTESO F1 in SOGNO F1 so vsi iz semenarske hiše Clause.

Iz podatkov, ki jih imamo na razpolago iz Italije, so dosegli dobre rezultate pri naslednjih kultivarjih, glede na zgodnost: TALENTO, OTTAVIO, PALATINO, DJANGO, COSTANTINO, NAXIS.

Jasno, da so vsi parametri (merjenje sladkorjev, intenziteta barve mesa, zgodnost kultivarja, odpornost na bolezni,....) odvisni od številnih dejavnikov. Najbolj pomembne so seveda vremenske razmere v tekočem letu (temperatura, enakomerna razporeditev padavin,....). 

Vsi kultivarji lubenic, ki jih naše tržišče zahteva izhajajo iz sorte Crimson sweet. Spodaj našteti kultivarji so večinoma iz semenarske hiše Clause, ker smo z njimi imeli dobre rezultate.

Lubenice:
CRIMSON SWEET (sorta - Seminis), MADERA F1, PARADISE F1, PAULINE F1, NELSON F1, MADISON F1 in CAROLINE F1 – so vse kultivarji semenarske hiše Clause.

Dinje ali melone vsebujejo veliko vitamina B6, ki ima pomembno vlogo pri sintezi beljakovin. Vsebujejo tudi veliko vitamina B3 (niacin), ki čisti telo strupenih snovi. Melone so bogate tudi z železom, ki igra pomembno vlogo pri oskrbi krvi s kisikom. Vsebujejo pa tudi veliko folne kisline, ki je pomembna za nastajanje nove krvi v telesu. Vsebnost vitamina C, ki je pomemben za odpornost organizma pa je odvisna od sorte. Nekatere sorte melon vsebujejo visoke vrednosti C vitamina.

 

Zdravljenje z melonami:

  • pomlajujejo in oživljajo kožo in organizem,
  • izboljšujejo kožo in lase, krepijo kosti in zobe,
  • izboljšujejo izrabo beljakovin,
  • pospešujejo celično dihanje in nastajanje krvi,
  • varujejo sluznice v vsem telesu.

 


Jana Bolčič, svetovalka specialistka za zelenjadarstvo, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

Pridelava lubenice in dinje.pdf

Slika solatne_kumare_v_plastenjaku

Solatne kumare

Solatne kumare spadajo v družino bučevk in jih pridelujemo na opori. Solatne kumare delujejo v telesu bazično.

Izvor in območja uspevanja

Solatna kumara (Cucumis sativus) izhaja iz vzhodne Indije. Kumare vsebujejo snovi , ki pospešujejo izločanje vode, rudnine, ki ugodno vplivajo na delovanje ledvic, črevesja in na delovanje pljuč. Vsebujejo pa tudi jod, apno, železo in fosforno kislino. Pridelujemo jo podobno kot paradižnik v plastenjakih, v manjšem obsegu pa tudi na prostem. Vendar moramo pri pridelavah na prostem izbirati izključno bolj toplotno ugodne in zaščitene lege.

Obvezno moramo pri pridelavi na prostem na težkih tleh pripraviti dvignjene gredice, na katere posadimo sadike kumar. Predhodno pa moramo zagotoviti oporo, ki je lahko izdelana iz akacijevih kolov na katere pritrdimo visoko mrežo za gojenje kumar. Ponavadi na dvignjene gredice položimo tudi črno folijo, ki nam bolj segreje tla. Pod folijo položimo še kapljično cev, tako da poteka namakanje preko kapljačev, kar omogoča bolj zdravo rast in razvoj rastlin.

 

Načini pridelave  

Kumara dobro uspeva v srednje težkih tleh, dobro odcednih tleh, bogatih z organsko maso. Kumare pridelujemo v pokritih površinah in le v manjšem obsegu na prostem. Predvsem zato, ker so nihanja med dnevnimi in nočnimi temperaturami na prostem, posebno v obdobju presajanja sadik na prosto, prevelika, da bi lahko zagotavljala neproblematično pridelavo.

V plastenjakih jo gojimo lahko na polipropilenskih vrvicah ali na preprosto izdelanih oporah iz trstike. Prve setve kumar za vzgojo v plastenjakih opravimo že konec januarja v ogrevanih plastenjakih. Seme posejemo v stiroporaste plošče (40 lukenj), ki jih predhodno napolnimo s hranljivim substratom. Optimalna temperatura za vznik semena je 22°C. Pomembno je, da sadika razvije dober koreninski sistem in 3-4 prave liste. V tej fazi jo nato presadimo na stalno mesto.

V plastenjakih v času priprave zemljišča vnesemo v tla mineralna in organska gnojila in jih podorjemo na 30-40 cm globoko. Sadike posadimo na medvrstne razdalje 80 cm x 35-45 cm. Posadimo jih na predhodno pripravljene gredice, ki jih prekrijemo s črno folijo in jih opremimo s kapljičnim sistemom za namakanje in dognojevanje.

S pridelavo na dvignjenih gredicah zagotovimo odcednost in zadovoljivo zračnost tal. Na prostem po sajenju sadike zaščitimo s posebnimi prekrivkami, da ublažimo nihanja med dnevno in nočno temperaturo. Uporablja se v glavnem kultivarje z ženskimi cvetovi, tako da opraševanje cvetov ni potrebno. Pri klasičnih sortah kumar je na rastlinah več moških kot ženskih cvetov. Današnji partenokarpni hibridi pa so selekcionirani  tako, da so na rastlini pretežno ženski cvetovi. Določeni novejši kultivarji pa imajo rastline samo z ženskimi cvetovi. Te sorte nam lahko dajo visoke pridelke vendar le v optimalnih pridelovalnih pogojih (voda, svetloba, hranila). Rastline, ki imajo izključno ženske cvetove imajo manjšo listno maso in veliko plodov, ki jih morajo prehraniti. Zato je pri teh sortah toliko bolj pomembno redno dognojevanje preko kapljičnih sistemov namakanja, zato da plodovom zagotovimo dovolj hrane in vode, sicer določen odstotek plodov propade.

Partenokarpni hibridi imajo večji delež ženskih cvetov, zato dosegamo večje pridelke na rastlino. Plodovi so bolj izenačeni, manj je odpada pri pripravi blaga  za trg. Rastline so tudi bolj odporne na bolezni in škodljivce. Plodovi vsebujejo manj grenčin

Gnojimo na podlagi analize tal.  Dobre rezultate dosegamo z rednim dognojevanjem preko kapljičnih sistemov namakanja, ker rastlinam zagotovimo stalen dostop hranil. Gnojilne norme za solatne kumare – za 100 kg plodov rastline potrebujejo 0,20 kg dušika, 0,15 kg fosforja, 0,40 kg kalija, 0,20 kg kalcija in 0,05 kg magnezija.

Na prosto sadimo kumare v prvi polovici maja, ko so temperature zemlje 17-18 o C. Optimalna temperatura za rast in razvoj kumar je 25 o C. Pri temperaturah višjih od 35 oC začnejo propadati zgornje vreže. Pri temperaturi 5 o C se rast popolnoma zaustavi. V času formiranja in razvoja plodov zahteva kumara 20 do 30 o C, ponoči pa 17 do 21 o C.

Za dobro opraševanje je optimalna temperatura 16 do 18 o C. Na 12 o C ali pa še nižje se cvetovi sploh ne odpirajo. Optimalna razlika med dnevno in nočno temperaturo je 5 oC.

Optimalna količina svetlobe (asimilacija) je pri 20 o C in 15.000 lux-ov.

Namakanje vršimo v dopoldanskem času. Takrat je sprejem hranil z vodo najboljši. Kumara je zelo občutljiva za nihanja pri namakanju. Najboljše rezultate dosegamo pri pridelavah v visokih plastenjakih, kjer je pridelava bolj kontrolirana. Na prostem pa nam že obilnejše deževje povzroči veliko problemov. Za dobro prezračenost v plastenjakih odstranjujemo stranske vreže pa tudi liste na rastlinah kumar vsaj enkrat tedensko. Skrbimo za redno ovijanje rastlin kumar okoli vrvic. S temi ukrepi zagotovimo manj bolezni na rastlinah. Zagotovimo pa tudi rastlinam dovolj svetlobe, kar je najbolj pomembno v fazi formiranja plodov. Če zagotovimo ugodne pogoje za rast in razvoj kumar dosegamo pridelke od 75 ton na hektar navzgor. Kakšen pridelke bomo dosegli je odvisno od tehnologije pridelave, od velikosti plastenjakov, dolžine vegetacije, zagotavljanju optimalnih pogojev,.....

 

Priprava za trg

Plodove pobiramo s škarjami, da ne poškodujemo lupine. Solatne kumare pakiramo v kartonsko ali plastično embalažo. Vakumska pakiranja so dobra, ker se dlje časa ohrani barva in svežina plodov. Solatne kumare iz plastenjakov lahko skladiščimo 1 do 2 tedna pri 12 o C. Pri nižjih temperaturah se začnejo namreč plodovi sušiti ter se hitro kvarijo in rumenijo. Solatne kumare so občutljive za mraz. Temperature lahko padejo le za kratek čas pod 7 o C, vendar kumare lahko utrpijo poškodbe zaradi mraza že po 5 dneh pri 4 o C. Na O o C solatne kumare zdržijo le dva dni. Najbolj je ugodno shranjevanje v kontrolirani atmosferi CA pri 5% CO2 in 2% O2. 

 

Možnosti pridelave in trženje

Pridelava kumar je zelo rentabilna in zanimiva. Še posebno v zaščitenih prostorih. Na prostem pa je možna na bolj zaščitenih območjih, zavarovanih pred močnimi vetrovi in mrazom. Zelo dobro uspeva v bolj peščenih, s humusom bogatih tleh. Kvalitetne plodove lahko pridelamo le s pomočjo opore. Priporočeni kultivarji v pridelavi so: Edona F1, Encore F1, Raider F1, Kung fu F1, Caman F1, Ekron F1, Setman F1.

 


Jana Bolčič, svetovalka specialistka za zelenjadarstvo, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

29.5.2018 KUMARE.pdf

Slika slika_1_okusni_rdeci_plodovi_paradiznika

Paradižnik

Paradižnik je najbolj zastopana vrsta v pridelavi zelenjadnic. Pridelujemo v glavnem solatni tip paradižnika na opori, visok in grmast češnja tip paradižnika, grmast tip paradižnika s podolgovatimi plodovi za predelavo v mezgo. V manjšem obsegu pa tudi visok grozdast tip paradižnika.

Vsebuje poleg varovalnega likopena še vitamin B, niacin – B3 vitamin, ki veže strupe v telesu in ima nalogo čiščenja strupov iz telesa. Vsebuje folno kislino za celično rast in nastajanje krvi, vitamina C in E za vzdrževanje in ohranjanje dobrega imunskega sistema.

Rdeči, zreli plodovi so bogati s kalijem, cinkom in vlakninami.

Likopeni, ki so v paradižniku visoko zastopani (70%) so vrsta karotinov, ki pa imajo predvsem vlogo vezanja prostih radikalov v telesu, ščitijo telo pred negativnimi vplivi.

Bolj kot so paradižniki zreli več tiramina nastaja v njih iz aminokisline tirozina. Tiramin je razgradni produkt, ki zvišuje količino sladkorja v krvi in izboljšuje razpoloženje, zato je najbolje uživati zrele paradižnike.

 

Zdravljenje s paradižnikom:  

  • pospešuje presnovo,
  • varuje in krepi sluznice celega telesa,
  • pomaga pri nastajanju zdrave kože,
  • zvečuje količino sladkorja v krvi in pomaga pri kronični utrujenosti,
  • krepi srce in ožilje,
  • izboljšuje izločanje vode iz telesa.
Slika sparglji_002

Špargelj

Špargelj spada v družno lilijevk in je trajnica. Od aprila do prve dni junija pobiramo bele in zelene špargljeve poganjke, kar je odvisno od načina pridelave. Zgodaj spomladi nabiramo tudi okusne divje špargljeve poganjke, ki so polni zdravilnih učinkovin.

Slika solata_002

Solate

Solate pridelujemo v spomladanskem času in v začetku poletja ter v jesenskem in zimskem času. Poznamo številne tipe okusnih solat, ki so bogat vir rudnin in vlaknin. V družino košaric spadajo še endivija, cikorija, radič, kardij in artičoka.

Slika sorte_paprik

Paprika

Paprika – najbolj v pridelavi zastopana rumena paprika (tip babura). Pridelujemo pa še rdeče in rumene paprike v obliki roga in feferone. Paprika zahteva, podobno kot vse razhudnikovke, s hranili bogata in dobro odcedna tla, z visoko vsebnostjo organske snovi.

Tudi paprika vsebuje veliko antioksidantov. Snov kapsaicin preprečuje zgoščevanje krvi, naredi kri bolj tekočo in s tem pomaga pri težavah, kot so hladne roke in noge, pri vrtoglavici, slabotnih obtočilih in podobno. Vsebuje še viamin A, ki ima pomembno vlogo pri sintezi in presnovi beljakovin. Paprika je bogata s C vitaminom, spada med najbogatejše vrtnine s C vitaminom.

V plodovih paprike je tudi veliko cinka, ki igra pomembno vlogo v krepitvi imunskega sistema. Kapsaicin in druge zdravilne učinkovine v semenih in plodovih paprike krepijo imunski sistem pred infekcijami.

 

Zdravljenje s papriko:

  • izboljša prekrvljenost organizma,
  • blaži težave z venami, krčnimi žilami in hemoroidi,
  • krepi srce in ožilje ter telesne sluznice,
  • izboljšuje vid,
  • pospešuje celično in beljakovinsko presnovo,
  • krepi vezivna tkiva in delovanje vseh žlez v telesu.
Slika vijolicni_articokin_cvet

Artičoka in kardij

Artičoko in kardij pridelujemo le v manjšem obsegu, ker so te trajnice občutljive na nizke temperature. Že pri -3 o C opazimo prve poškodbe na rastlinah. S svojimi velikimi narezanimi listi, ki so sivo zelene barve te rastline oblikujejo velike grme. Pri artičoki uživamo zaprte cvetne popke, pri kardiju pa obeljena stebla.

ARTIČOKA - Cynara scolymus L.


Je kulturna rastlina, ki so jo poznale že stare civilizacije. Pridelovali so jo že Egipčani in Rimljani. Danes jo pridelujemo v toplotno ugodnih klimatskih razmerah. Ne prenese namreč nizkih temperatur. Nevarne so že temperature okrog -3°C.

Je izredno okusna delikatesna vrtnina ali kar zdravilna rastlina. Spodbuja namreč delovanje jeter, ledvic in izločanje žolča iz žolčnika v črevesje. Žolč se tako redči in zmanjša se možnost za nastanek kamnov ali peska v žolčnem mehurju. Znižuje holesterol v krvi in čisti strupe iz telesa. Liste artičoke Cynara scolymus L. posušimo in jih uporabljamo za uporabo zdravilnih čajev.

 

Uživamo okusna mesnato sočna socvetja, ki jih lahko pripravljamo na več načinov. Artičokina sočna socvetja lahko pečemo, cvremo, kuhamo, polnimo z različnimi nadevi in kuhamo z dodatkom oljčnega olja. Serviramo lahko z različnimi paradižnikovimi  omakami in prelivi.

Steblo sočnih socvetij lahko blanširamo v juhah in enolončnicah. Mesnata srčka sočnih socvetij lahko tudi vlagamo v oljčno olje in jih uporabljamo kot prilogo k drugim jedem.

 

Artičoka je večletna rastlina in ne prenese nizkih temperatur. V letu 1996, ko je bila huda pozeba, so bili mladi nasadi artičoke povsem uničeni. Na istih tleh jo lahko vzgajamo do 5 let. Razvije zelo dober koreninski sistem.

Rastlina uspeva v obliki razvejanega grma. Formira velike, narezane in srebrno zelene liste. Odvisno od sorte formira grme do višine 1,0 - 1,5 m. V Slovenskem Primorju jo gojimo na manjših površinah, na izredno ugodnih mikroklimatskih legah zaradi nevarnosti vpliva nizkih temperatur na rastlino. Prenese le do –5°C. Običajno pa gojimo artičoko kar v neposredni bližini hiše, na južnih  terasah, kjer nam za gospodinjstvo zadostuje že nekaj močno razvitih rastlin za uporabo sočnih socvetij v lastni kuhinji. Je tudi zelo dekorativna rastlina.

Najbolj pogosto jo razmnožujemo vegetativno s pomočjo novih poganjkov, ki jih rastlina  formira vsako leto. Vegetativni način razmnoževanja je tudi boljši, ker lahko odbiramo nove rastline iz bolje razvitih grmov, ki nam dajejo dober pridelek in velike sočne cvetne popke. Torej na vegetativni način lažje prenašamo vse dobre lastnosti rastlin na potomce rastlin. Vegetativni način razmnoževanja običajno vršimo v jesenskem času lahko pa tudi zgodaj spomladi. Ob sajenju  v sadilno jamo obvezno dodamo organsko snov, tako da ima mlada rastlina vse pogoje za dober začetek rasti.

Pri generativnem načinu razmnoževanja pa si moramo sadike sami vzgojiti  iz semena.

 

Rastni pogoji       

Optimalna temperatura za vzgojo artičoke v toplem podnebju je 20°C. Zahteva bogata, plodna, dobro odcedna tla. Suše ne prenaša, zato moramo poskrbeti za redno namakanje rastlin. Zelo dobro reagira na gnojenje z organskimi gnojili, s katerim vzdržujemo rahla, humusna tla, bogata na mineralih dostopnih rastlini. S tem omogočimo zdrav razvoj rastlin, ker zmanjšamo tudi možnost za prisotnost bolezni ali napada škodljivcev.   

Zasnova nasada in priprava tal

Za pripravo manjšega nasada lahko tla predhodno globoko obdelamo (rigolamo na globino 60 cm), da zagotovimo prostor za dober razvoj korenin in koreninskega sistema, kar je pogoj za dobro prehranjenost rastline z mineralnimi snovmi in vodo. Že pri pripravi nasada je idealno, če pognojimo z organskimi gnojili, kar seveda ugodno vpliva na ustrezno strukturo tal, na vsebnost humusa v tleh, na živahno dejavnost mikroorganizmov v tleh.

Artičoka potrebuje veliko hranil za uspešen razvoj. Gnojimo z organskimi gnojili. Potrebe po hranilih so naslednje:150 kg dušika, 200 kg fosforja in 300 kg kalija. To so seveda količine hranil, ki so potrebne v primeru zasaditve večjega nasada.


Pri vzdrževanju nasada skušamo vsako pomlad ponovno dognojiti z organskimi gnojili, da zagotovimo dobro prehranjenost rastlin. 

Vegetativno razmnožujemo artičoko na našem območju  v septembru. Rastlina na podzemnem delu ali rizomu formira več stranskih poganjkov,  ki jih izrežemo s korenino, na vsaki rastlini pa pustimo le tri glavne poganjke. S tem poskrbimo za dobro rast in razvoj sočnih cvetnih popkov.

Nove rastline, ki smo jih izrezali od matične rastline za nadaljnje razmnoževanje morajo imeti do 5 razvitih listov in del korenine. Po presajanju poskrbimo za takojšnjo nego pri vzgoji novih rastlin, da se čim hitreje in lepše ukoreninijo. Že predhodno izberemo najbolj rodne rastline z dobrimi lastnostmi. Ob sadiki pustimo plitvo jamico, da lahko namakamo sadike.   

Sadimo na razdalje 200 cm x 90 cm, odvisno od bujnosti posameznih sort artičok.

 

Vzdrževanje nasada

Med letom večkrat plitvo okopljemo in malo tudi zagrnemo sadike. Od starejših rastlin pobiramo  v naslednjem letu večkrat sočna socvetja (najprej glavne cvetne popke potem pa še stranske). Cvetne popke pobiramo v naslednjem letu od maja do junija, na zgodnjih terasah pa lahko še nekoliko prej. Artičoke namakamo v povprečju na 8-10 dni.

 

Pobiranje mesnato sočnih popkov

Sočne popke pobiramo, ko se zunanji listi oddvojijo od srednjih listov. Odrežemo še 15-20 cm dolgo steblo, da cvetni popki prehitro ne ovenejo.

Pred zimo prikrajšamo rastlino do višine 30 cm, da zaščitimo rastline pred mrazom.

Na rastlino običajno poberemo 2-3 glavne popke, preostali popki pa so manjši (4-10). 

 

Uporaba v kulinariki

Iz očiščenih artičokinih popkov lahko pripravljamo okusne omake, ki jih ponudimo skupaj s testeninami. Lahko jih dušimo in ponudimo kot prilogo. Srčke mladih cvetov lahko narežemo na drobno in jih vmešamo v hladne solate ali pa jih ponudimo z limoninim sokom.

Artičoke lahko tudi vlagamo na več načinov. Očistimo zunanje, trše liste in jih operemo ter zblanširamo in jih zložimo v kozarce, nakar jih zalijemo z oljčnim oljem. Lahko jih zblanširamo v slani vodi z dodatkom limone. Nato jih odcedimo in vlagamo v kozarce ter jih prelijemo z vodo,  kateri smo dodali 5% citronsko kislino, sol arome in vse skupaj steriliziramo pri 110°C za 30-40 minut.


ARTIČOKA tehnologija pridelave.pdf

Jana Bolčič, univ. dipl. ing. agr., svetovalka specialistka za zelenjadarstvo
Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

Slika jajcevci

Jajčevec

Jajčevec pridelujemo v plastenjakih in na prostem. Pridelujemo sorte in kultivarje, ki oblikujejo ovalne in podolgovate plodove bleščeče vijolične barve.

Pridelava jajčevca - Solanum melongena

 

Izvor in območja uspevanja

Spada v družino Solanaceae. Jajčevec (Solanum melongena) je enoletna rastlina s plodovi različnih oblik: hruškastih, jajčastih, okroglih in ovalnih. Ima vijolične do modrikaste cvetove. Plod je botanično jagoda, večinoma vijolične barve. Poznamo tudi sorte z okusnimi belimi plodovi, ki pa so na transport bolj občutljive. Na Primorskem dobro uspeva tudi na prostem. Gojimo ga tudi v plastenjakih in nizkih tunelih. Za naš trg pridelujemo vijolične jajčevce okroglo-ovalne oblike.

 

Načini pridelave

  • v ogrevane plastenjake ga lahko sejemo konec januarja, presajamo pa ga v drugi polovici marca za gojenje v neogrevanih plastenjakih,
     
  • za pridelovanje na prostem pa ga lahko v marcu direktno sejemo v stiroporaste plošče v ogrevanih plastenjakih, nato pa ga presajamo sredi maja direktno na njivo, ko mine nevarnost spomladanskih pozeb,
     
  • pred sajenjem na prosto sadike vsaj 10 do 14 dni prej dobro utrjujemo na nekoliko nižjih temperaturah in šele nato jih presadimo na stalno mesto,
     
  • tako utrjene sadike ne doživijo presaditvenega šoka in se veliko hitreje ukoreninijo,
     
  • sadike presajamo ko razvijejo 3 do 4 prave liste in dosežejo višino 15 do 20 cm,
     
  • v Slovenski Istri se je uveljavilo gojenje jajčevca na gredicah, preko katerih strojno položimo črno folijo s kapljičnim sistemom namakanja,

 

Pedoklimatske zahteve

  • jajčevec uspešno pridelujemo le na dobro rodovitnih tleh, ki imajo mrvičasto strukturo, zato redno skrbimo za ustrezen kolobar ali vrstenje rastlin in vnos organske mase (dozorel hlevski gnoj in podobno), ker s tem omogočimo lažji sprejem makro in mikroelementov preko koreninskega sistema,
     
  • jajčevec dobro uspeva v nevtralnih do rahlo kislih tleh,
     
  • optimalna temperatura za rast in razvoj jajčevca je 25 - 28 ℃,
     
  • za sajenje izbiramo toplotno ugodne in zaščitene lege,
     
  • vznik semena nastopi pri temperaturah nad 14 ℃,
     
  • rastline propadejo pri temperaturah od 4 - 5 ℃.

 

Medvrstne razdalje sajenja

Jajčevec sadimo na medvrstne razdalje: 80 - 120 cm x 50 cm.

 

Kolobar in redna opravila v nasadu jajčevca

  • jajčevec sadimo na isto mesto po treh letih,
     
  • v plastenjakih je potrebno poskrbeti za oporo rastlinam jajčevca, lahko pa jih gojimo na opori iz trstike ali pa steblo ovijamo okoli vrvice,
     
  • skrbimo za čiste medvrstne prostore, brez plevela,
     
  • varujemo rastline pred boleznimi in škodljivci,
     
  • zaščitimo plastenjake pred močnim osončenjem in vročino v poletnem času s posebnimi mrežami,
     
  • skrbimo tudi, da so plodovi zaščiteni pred sončnimi opeklinami,
     
  • redno vršimo namakanje rastlin v dopoldanskem času,
     
  • plodove pobiramo redno s škarjami in jih zlagamo v kartonaste ali plastične zabojčke.

 

Gnojenje

Tla pognojimo s starim, dobro preperelim hlevskim gnojem (15 - 20 t/ha) in dodamo še del kalijevih in fosforjevih gnojil. Skupaj dodamo, poleg organskih snovi, še vsaj 80 kg dušika, 150 kg fosforja in 120 kg kalija. S kalcijem dognojujemo foliarno.

Takoj po sajenju poskrbimo za redno namakanje sadik, kar omogoča rastlinam dobro začetno rast in razvoj ter manjši presaditveni šok. Za rast in razvoj rastlin je pomembna uravnotežena prehrana, še posebno sta pri prehrani jajčevca pomembna mikroelementa bor in baker, ki ju lahko apliciramo foliarno. 

 

Namakanje

  • priporočamo namakanje v dopoldanskem času, posebno v poletnem času je potrebno namakati zgodaj zjutraj, dokler so še hladni listi,
     
  • priporočamo kapljični sistem namakanja, zaradi boljše učinkovitosti namakanja in racionalnejše porabe vode,
     
  • priporočamo naslednje orientacijske količine vode za namakanje za krajši pridelovalni ciklus:

 

  1. MAREC – pred presajanjem: 1x (7 - 14 l vode/m kapljične cevi)
  2. APRIL – do ukoreninjenja sadik: 2 - 5x (7 - 14 l vode/m kapljične cevi)
  3. APRIL – vegetativna faza: 2x na teden (9,1 l vode/m kapljične cevi)
  4. MAJ – vegetativna faza: 2x na teden (16,1 l vode/m kapljične cevi)
  5. MAJ – začetek pobiranja plodov: 2x na teden (21,7 l vode/m kapljične cevi)
  6. JUNIJ – pobiranje plodov: 2x na teden (27,7 l vode/m kapljične cevi)
  7. JULIJ do AVGUST – pobiranje plodov: 2x na teden (30,8 l vode/m kapljične cevi)

 

Priprava  za trg   

Plodove obiramo, ko dosežejo značilno obliko (okroglo-ovalno obliko), velikost in bleščečo vijolično barvo. Obiramo jih tako, da pecelj odrežemo z nožem, tako da ne poškodujemo rastlin. Jajčevce lahko obiramo do pozne jeseni, vendar zaključimo s pobiranjem pred nastopom nizkih temperatur. V optimalnih pridelovalnih razmerah lahko pridelamo od 30 do 40 ton na hektar jajčevca. Plodovi niso občutljivi za prevoz, ker so čvrsti in imajo tudi odporno kožico. V skladišču ga za 10 dni lahko shranimo pri 5 do 10 ℃ in 85 do 90 % relativni zračni vlagi. Pri 0℃ in 90 do 95 % relativni zračni vlagi pa ga lahko shranjujemo od 20 do 28 dni. Pogoj za uspešno skladiščenje jajčevca so vsekakor zdravi plodovi, ki smo jih pobrali v tehnološki zrelosti. Plodovi nam lahko zmrzujejo že pri -1 ℃. Pakiramo jih v kartonaste ali plastične zabojčke, v katere jih le položimo ne pa pritiskamo.

 

Sortiment  

Dobre rezultate v pridelavi dosegamo z naslednjimi kultivarji, ovalnih oblik: Galine F1, Classic F1, Bonica F1, Epic F1(podolgovat plod).

Predvsem je možnost povečevanja pridelave v plastenjakih in v nizkih tunelih, ker dosegamo v takih pridelavah boljše rezultate. Posebno so zanimivi termini pobiranja v jesenskem času, v septembru, ko gospodinje namenijo več časa vlaganju zelenjave in pripravi ajvarja. Jajčevec namreč lahko pripravljamo skupaj s rdečo rog papriko, tako da pripravimo okusen ajvar. česnom in peteršiljem ter oljčnim oljem. Te okusne jedi uporabimo kot priloge k narezkom in k mesnim jedem.

 

Jajčevec  - zdravilne učinkovine

Jajčevec lahko pripravljamo na različne načine. Uporabljamo ga za pripravo dušene zelenjave, lahko jih popečemo, jih pripravljamo na žaru. Okusni so tudi pripravljeni na dunajski način. Lahko jih vlagamo v oljčno olje z dodatkom drobno nasekljanega česna in peteršilja in tako vložene rezine jajčevca ponudimo kot prilogo mesnim in sirovim jedem. Zdravilne učinkovine v jajčevcih znižujejo holesterol v krvi.


Jana Bolčič, u.d.i. agronomije, specialistka za zelenjadarstvo, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

 

Slika buce_violina_002

Jedilne buče

Jedilne buče so bogat vir karotenoidov, vitaminov in rudnin. Oblikujejo dolge vreže, na njih pa plodove različnih oblik in zanimivih barv. V jesenskem času pobiramo okusne zrele plodove, ki jih lahko uživamo preko zime in do zgodnje pomladi.

Bučno meso je izjemno bogato z vodo in vlakninami. Uživanje bučnega mesa ugodno deluje na razgradnjo maščob. Meso jedilnih buč vsebuje veliko bakra, železa, magnezija in kalija kar izredno ugodno vpliva na presnovo v telesu. V oranžnem mesu se skriva veliko karotinov, ki krepijo imunski sistem organizma. Bučna semena so bogat vir vitamina E, ki ima vlogo pomlajevanja celic v našem telesu in dovaja celicam energijo. Semena so bogata tudi z mikroelementi. Vsebujejo tudi visokokakovostne nenasičene maščobne kisline.

 

Zdravljenje z jedilnimi bučami:

  • pospešujejo prebavo in razstrupljajo črevesje,
  • krepijo imunski sistem,
  • znižujejo količino maščob v krvi,
  • preskrbijo telo z vitaminom A,
  • pospešujejo izločanje vode iz telesa, s tem ugodno vplivajo na delovanje ledvic in prostate.
Slika mlade_bucke_002

Grmaste bučke

Grmaste bučke oblikujejo velike grme in nam nudijo visoke pridelke svetlo in temno zelenih okusnih plodov. Zahtevajo globoka humozna tla, bogata s hranili.

Slika por

Por

Zdravilna učinkovina v poru je azilin, ki deluje preventivno in blažilno. Varuje organizem pred škodljivimi glivami in bakterijami, tako kot praktično vse čebulnice. Tudi por tako kot čebula in česen zmanjšuje količino holesterola in maščob v krvi. Preprečuje zgoščevanje krvi in varuje žilne stene.Vsebuje tudi veliko cinka (odpornost), mangana (boljša presnova) in selena (varuje imunski sistem).

Zdravljenje s porom:

  • varuje pred bakterijami in glivami,
  • znižuje količino maščob in holesterola v krvi,
  • pomaga pri boleznih ven,
  • čisti črevesje,
  • izboljšuje prekrvitev.
Slika bogata_druzina_kapusnic

Brokoli, glavnati ohrovt, zelje, cvetača in druge križnice

Brokoli, glavnati ohrovt, zelje, cvetačo in druge križnice pridelujemo v spomladanskih terminih pridelave ter jesenskih in zimskih terminih pridelave. Vse križnice so bogat vir rudnin, vlaknin. Križnice zahtevajo s hranili bogata, dobro odcedna in zračna tla z visoko vsebnostjo organske snovi.

Cvetača vsebuje veliko folne kisline, ki ima pomembno vlogo pri nastajanju nove krvi. Ugodno deluje na sluznico debelega črevesa in preprečuje črevesnega raka. Vitamin B5 je pomemben za preprečevanje vnetij. Cvetača vsebuje celo vrsto mikroelementov. Pri pripravi jedi jo le soparimo, da ohranimo visoke vrednosti vitaminov in drugih hranilnih snovi. Tudi manj jo okisamo na solatah, da ohranimo B5 vitamin.

 

Zdravljenje s cvetačo:

  • odvaja vodo iz telesa,
  • pospešuje nastajanje krvi,
  • preprečuje bolezni debelega črevesa,
  • pomembna je za rast in obnavljanje celic,
  • krepi imunski sistem in preprečuje infekcije,
  •  pomaga pri shujševalnih kurah,
  • znižuje krvni tlak
Slika cesen

Česen

Allium sativum L.

Svetovna pridelava česna predstavlja 7 milijonov ton na leto. Največje pridelovalke česna so Kitajska s 60 % pridelavo. Sledijo še Koreja s 6% pridelavo, Indija s 5% pridelavo ter Indonezija in Tajlandija z 2% pridelavo česna. Evropa predstavlja 6% svetovne pridelave česna.

V EU je vodilna Španija (31.000 ha - 200.000 ton), Francija (7.200 ha - 52.000 ton) in Italija (4.500 ha - 39.000 ton). V Italiji se ga največ pridela v naslednjih regijah: Campania, Veneto, Emilia Romagna, Sicilia, Puglia, Abruzzo in Umbria. Celo Italija uvaža 15.000 ton česna letno, predvsem iz Argentine in Španije. Izvaža pa približno 6.000 ton česna v Nemčijo in Avstrijo.

Tla

Priporoča se gnojenje z mineralnimi gnojili. Primerna so bolj peščena, odcedna tla. Tudi v primeru večjih padavin se taka tla hitro odcedijo.

PH = 6,5-7,5

Temperatura

Minimalna temp. Je - 10 °C do - 15 °C v sončnem vremenu. Optimalne temp. za rast in razvoj rastlin česna so 15 -  25 °C. Maksimalne pa 30 - 35 °C. Potrebna temperatura za vznik česna je 17 - 18 °C. Rast rastlin in listov je upočasnjena pri nočnih temperaturah, ki so višje od 16 °C in pri dolgem dnevu. Temperatura za rast čebulic je 18 - 20 °C pri dolgem dnevu. Cvetenje pa nastopi pri dolgem dnevu in temperaturah nižjih od 18 °C.

Dolgi dnevi in visoke temperature takoj po sajenju vplivajo na nastanek le enega debelega stroka.
Več manjših in deformiranih strokov pa se formira v glavici česna v primeru, ko nizkim  temperaturam v času skladiščenja semena sledijo še nizke temperature in kratki dnevi v času sajenja česna. 

Za začetek rasti in tvorbo čebulice potrebuje česen določeno obdobje nizkih temperatur pod 7 °C, pomembna pa je tudi dolžina dneva.

Česen najbolje uspeva, če je razlika med najnižjimi in najvišjimi dnevnimi temperaturami 6 – 7 °C.

 

Kolobar

V povprečju se priporoča vsaj 3-4 letni kolobar zato, da se izognemo preveliki razmnožitvi talnih gliv. Če ne upoštevamo kolobar se nam zelo pogosto lahko pojavi Sclerotinia sp., ki je zelo agresivna talna gliva in nam zelo hitro lahko uniči česen. Lahko se pojavi tudi Fusarium sp. ali pa celo nematode, v primeru, ko imamo zelo ozek kolobar.

Dobre rezultate lahko dosegamo, če sadimo česen po žitih. Lahko pa tudi po metuljnicah (bela detelja, facelija, inkarnatka, lupina,....), ki zemljo še dodatno obogatijo z dušikom iz zraka. Še posebno bela detelja veže veliko dušika iz zraka.

 

Priprava tal

Po žetvi zemljo preorjemo na 30-40 cm globine in jo pripravimo za jesensko sajenje česna. Za sajenje česna so ustrezna srednje težka tla, dobro drenažna in z nevtralnim pH. Izogibati pa se moramo sajenju v težka glinasta tla, ker v taka tla težko posadimo česen in tudi težje nam uspeva v tako težkih tleh. V težkih tleh je tudi prisotnost bolezni bolj pogosta. Izogibati se moramo tudi kislih tal (pH < 5,5), ker je v takih tleh pomanjkanje kalcija (Ca) večje. Prav tako je dobro, da se izogibamo tal bogatih z organsko maso zato, ker je prisotnost gliv v takih tleh večja, prav tako pa je večja tudi vsebnost dušika, kar posledično slabo vpliva na skladiščenje pridelka česna.  

Na pridelek močno vpliva tudi prisotnost soli v tleh. Česen je le srednje toleranten na prisotnost soli v tleh.

Pri ECe = 1,7 mS/cm – ni še vidnih negativnih posledic za česen,

      ECe = 2,7 mS/cm – pridelek česna se zmanjša za 10%,

      ECe = 4,2 mS/cm – pridelek se zmanjša za 25%,

      ECe = 6,7 mS/cm – pridelek se zmanjša za 50%,

      ECe = 11,7 mS/cm – vprašanje je, če sploh lahko kaj pridelamo.

 

Izbira sorte

Najbolje je, da izbiramo lokalne, odporne sorte česna, ker so se že skozi leta prilagodile na določeno pridelovalno območje. V Semenarni Ljubljana običajno lahko nabavimo Ptujski jesenski česen, Jesenski česen Anka in Ptujski spomladanski česen.

Uveljavljene so tudi nekatere francoske sorte – Arno, ki dajejo dobre rezultate.

Zelo aromatičen je Istrski rdeč česen, s katerim lahko dosegamo dobre rezultate predvsem s sajenjem v jesenskem času. Pridelujemo ga sicer na manjših površinah v zaledju obalnih občin.

Pred sajenjem stroke česna očistimo in pripravimo za sajenje. Odberemo le zdrave, nepoškodovane stroke, ki si jih pripravimo tik pred sajenjem. 

 

Priprava strokov - stročkanje

Stroke si pripravimo le nekaj dni pred sajenjem. Zelo pomembno je, da je česnov kalček v fazi 75% višine stroka (to lahko preverimo na prerezu stroka) in ne več. Odberemo le debele zunanje stroke, ki so nepoškodovani, s celimi in nepretrganimi ovojnicami. Le iz debelih strokov bomo pridelali debele česnove glave.


Sajenje česna

Tla morajo biti ravna in zemlja fino pripravljena, da zagotovimo enakomerno globino za sajenje strokov. Optimalni čas za sajenje česna je 4 – 6 tednov prej, preden tla zamrznejo.

Optimalne razdalje sajenja so odvisne od sorte česna, povpraševanja na trgu in od cene sadilnega materiala. Sadimo na medvrstno razdaljo 30-60 cm, v vrsti pa 12-15 cm in na globino 5-6 cm ali pa celo na 7-8 cm globine, v primeru, da pričakujemo nizke zimske temperature. Najbolj idealne razdalje za sajenje so 10 cm x 10 cm. V tem primeru zagotovimo česnu dobro osvetlitev in tudi preprečimo, da plevel česen prevlada.

Okvirna poraba strokov na ha je 700-800 kg.

Priporoča se tudi valjanje posajene njive zato, da so stroki v stiku z zemljo, ker  imajo edino tako dobre pogoje za rast.

Sadilniki za sajenje česna:

  • traktorski priključek valjaste oblike s katerim lahko pripravimo jamice na gredici in potem ročno posadimo stroke česna,
  • s sadilcem krompirja,
  • 5-6 vrstni sadilec za česen,
  • 4-5 ali 6 vrstni pnevmatski sadilec za česen.

 

Gnojenje

Potrebna je predhodna analiza tal. Vzorec naberemo s sondo 30-40 cm v globino na čim več mestih po njivi in ga nato dobro premešamo. Od  premešane zemlje odvzamemo ½ kg vzorca, ki ga pripravimo za analizo.

Pri osnovni analizi dobimo rezultate za dostopni fosfor v tleh, za dostopni kalij v tleh, ph vrednost, in če želimo še organsko snov. Po želji lahko opravijo v laboratoriju v Novi Gorici še analizo na kalcij in magnezij.

Danes so na trgu na razpolago zelo dobra mineralna gnojila (Yara gnojila), bogata po vsebnosti makro in mikroelementov, ki jih rastline potrebujejo. Glede na analizo tal pa vnesemo v tla ustrezno razmerje in količino hranil.

Na trgu so dostopna tudi dušična gnojila s počasnim sproščanjem, kar je še posebno priporočljivo pri čebulnicah. Tako rastline dobijo N v manjših količinah v vseh fazah rasti.

Na prostem je dovolj, če se analizo tal opravi na vsaka 4 leta.

Pred sajenjem zadelamo v tla P205 in K20 gnojilo pa tudi lahko manjši del N - gnojila. Jesenske sorte česna dognojujemo z dušičnimi gnojili še vsaj 2x, v času čiščenja plevelov in okopavanja česna. Za spomladanske sorte česna pa je priporočljivo le 1x dognojevanje z dušičnimi gnojili.

 

Okvirne vrednosti hranil za pridelek 10 ton česna /ha:

75 kg/ha dušika (N), 90 kg /ha fosforja P205, 150 kg/ha kalija (K20). Fosfor in kalij vnesemo v tla v času priprave tal. Taka tla so optimalno preskrbljena s hranili.

V primeru pomanjkanja kalcija ali magnezija lahko česen foliarno dognojimo s specialnimi gnojili na osnovi magnezija ali kalcija. Kalcij je še posebno pomemben element v fazah debeljenja strokov.

Česen, ki je imel na razpolago dovolj kalcija ima posledično tuid boljše skladiščne sposobnosti.

Magnezij pa je nepogrešljiv element v rastlini pri procesih fotosinteze.

 

Namakanje

Največjo pozornost namakanju namenimo v maju in juniju, ko čebulnice potrebujejo nekoliko več vode za debeljenje čebule ali strokov. Običajno vršimo namakanje kar s pomočjo namakalnih cevi z razpršilci. Priporočljivo je namakati v dopoldanskem času, ker rastline takrat bolje izkoristijo vodo in hranila.  Vsaj 3 tedne pred pobiranjem česen ne smemo namakati. Česen rabi 700 – 900 mm padavin na ha na rastno sezono.

 

Zdravilne učinkovine

Česen vsebuje poleg zdravilne učinkovine alicin še veliko kalija, joda, cinka, mangana, kalcija, selena, fosforja), vitamina B1, B2, C in A ter veliko žveplovih spojin.

Česen deluje antibakterijsko. Preprečuje poapnenje žil, znižuje krvni tlak, aminokisline in žveplove spojine v česnu ugodno vplivajo na zniževanje slabega holesterola (LDL) v krvi in dvigujejo dober holesterol (HDL).

 

Pobiranje in skladiščenje česna

Določene sorte poženejo cvetno steblo. Cvetna stebla odrežemo.  Vsaj tri tedne pred pobiranjem česna ne smemo namakati. Pobiramo ga v fazi, ko so 3 – 4 vršni listi še zeleni. Pobiramo ga v suhem vremenu. Shranjujemo ga  v suhem, zračnem in temnem prostoru.


PRIDELAVA ČESNA.doc