Pregledna karta  trenutne razširjenosti marmorirane smrdljivke ( H. halys ) v Sloveniji

Izvor in razširjenost

Izvorno okolje marmorirane smrdljivke je Vzhodna Azija; ozemlje Kitajske, Korejskega polotoka, Japonske in Tajvana. Sredi 90-ih let je bila vnesena v ZDA, kjer se je razširila v skoraj vse zvezne države ter v sosednjo Kanado. O prvi najdbi v Evropi so poročali Švicarji leta 2007,  čeprav se je kasneje izkazalo, da je bila vrsta prisotna v Švici in Lihtenštajnu že od leta 2004. V naslednjih letih se je razširila v številne švicarske kantone ter na ozemlje južne Nemčije in severovzhodno Francijo. Od leta 2011 je prisotna v Grčiji, leta 2012 je bila najdena v Italiji, 2013 na Madžarskem. Leta 2015 je bila prvič najdena v Srbiji, Romuniji, Avstriji in Gruziji, leta 2016 na Slovaškem, v Rusiji, Bolgariji in Španiji, leta 2017 v Sloveniji in na Hrvaškem, nazadnje na Češkem leta 2018. Zadnje najdbe marmorirane smrdljivke izven Evrope so bile v Južni Ameriki, v Čilu leta 2017.

Razširjenost marmorirane smrdljivke – Halyomorpha halys; VIR: EPPO- Globad- DataBase https://gd.eppo.int/taxon/HALYHA/distribution

Poti vnosa in širjenje

Vnos marmorirane smrdljivke v Evropo je posledica globalnega trgovanja. Podobno kot pri vnosu večine tujerodnih vrst, je tudi pri marmorirani smrdljivki po vsej verjetnosti šlo za vnos z rastlinskim in pakirnim materialom.  Širitev znotraj Evrope po vnosu poteka s transportom surovin in blaga ter s potovanji ljudi. Na krajših razdaljah se širi predvsem z aktivnim letenjem. Marmorirana smrdljivka ima namreč zelo dobre letalne sposobnosti, v enem dnevu lahko preleteti razdalje daljše od 2 km. Pot vnosa H. halys v Slovenijo je povezana z njeno navzočnostjo v sosednji Furlaniji in Julijski krajini ter prometom, ki je na obeh straneh meje še posebno gost. Zelo verjetna pa je tudi naravna širitev, prelet stenic iz sosednje Italije.

Morfološke in biološke značilnosti 

Marmorirana smrdljivka- Halyomorpha halys (STÅL, 1855) [Hemiptera, Heteroptera: Pentatomidae) spada v družino ščitastih stenic (Pentatomidae). Za predstavnike te družine so značilne pet členaste tipalnice, ter široko, ploščato telo, ki spominja na ščit. Odrasla stenica meri 12 do 17 mm. Telo je rjave barve z rdečkastimi odtenki, pokrito s drobnimi črnimi pikami, ki dajejo videz marmoriranega vzorca. Ob robu zadka se izmenjujejo črni in beli pasovi v obliki vzorca. Zanesljiv razločevalni znak, po katerem jo ločimo od domorodnih pisano obarvanih stenic, je število in pozicija svetlih prog na tipalnicah. Marmorirana smrdljivka ima na tipalnicah 2 svetli progi, prva se nahaja pri osnovi 4. členka, druga pa prekriva vrh 4. člena in osnovo 5. člena. Na videz ji je najbolj podobna domača vrsta sivi smrdljivec- Raphigaster nebulosa, ki pa ima za razliko 3 svetle proge na tipalnicah, poleg tega pa ima na trebušni strani izrastek v obliki trnčka, medtem ko ga marmorirana smrdljivka nima.

V razmerah srednjeevropske klime razvije en rod letno, v centralni Evropi dva popolna rodova, v subtropskem pasu 4-6 rodov letno. Prezimijo odrasle stenice, ki se združujejo v zimskih skrivališčih. Zatečejo se pod ostrešja stanovanjskih hiš, garaž in skladišč, najpogosteje jih najdemo skrite med okenskimi okviri, za roletami ali polkni. Spomladi se selijo v nasade ter na posevke, kjer se hranijo in dosežejo spolno zrelost. Po paritvi začnejo samice odlagati jajčeca v skupke, na spodnjo stran listov gostiteljskih rastlin. V posameznem skupku je 20 - 30 jajčec. Po 4 do 12 dneh se iz jajčec razvijejo ličinke, katerih razvoj poteka preko petih razvojnih stopenj. Celotni razvoj od jajčeca do odrasle stenice traja od 1 meseca do 1,5 meseca, nanj pa vplivajo temperatura in prehranske razmere. Konec oktobra odrasle stenice upočasnijo aktivnosti, se zberejo v zimskih skrivališčih in preidejo v mirovanje (diapavzo).

    Jajčeca in ličinke I. razvojne stopnje                    Ličinka H. halys  

Poškodbe na rastlinah

Ličinke in odrasle stenice se prehranjujejo na brstih, listih, poganjkih in plodovih gostiteljskih rastlin. Z bodalom vbadajo v rastlinsko tkivo. Na mestu vboda pride do razbarvanja kožice in nekroz. Posledica hranjenja na plodovih so tudi nepravilnosti v razvoju in znakaženost plodov, udrte pege ter plutasto, grenko tkivo v mesu. Z izločanjem hlapljivih snovi neprijetnega vonja onesnažijo plodove.   

                                                                                 Deformacije plodov                               Nekroze kožice in deformacije plodov

                                    Udrte pega in porjavenje mesa na jabolkih  

Gostiteljske rastline

Marmorirana smrdljivka je polifagna vrsta. Prehranjuje se s preko 300 različnimi rastlinskimi vrstami iz številnih družin, med katerimi prevladujejo metuljnice in rožnice. Med sadnimi vrstami so njeni najpomembnejši gostitelji hruška, jablana, breskev, leska, kaki in aktinidija. Škodo povzroča tudi na viski trti, na plodovkah in stročnicah (paradižnik, paprika, jajčevec, kumare in fižol). V pridelavi poljščin so najbolj ogroženi posevki soje ter koruze. Prehranjuje se tudi na številnih okrasnih rastlinah in grmovnicah ter prosto rastočih drevesnih vrstah kot so: veliki jesen (Fraxinus excelsior), visoki pajesen (Ailanthus altissima), pavlovnija (Paulownia tomentosa), jerebika (Sorbus aucuparia), lovorikovec (Prunus laurocerasus), oslez (Hibiscus spp.), vrtnica (Rosa), navadna bodika (Ilex aquifolium) in številnih druge.

Gospodarska škoda

V ZDA, kjer je marmorirana smrdljivka prisotna najdlje, je škoda, ki jo je povzročila v kmetijski pridelavi ocenjena na nekaj milijard dolarjev. V letu 2010 je pridelovalcem jabolk na območju Srednjega Atlantika povzročila škodo v višini 34 mio.$, istočasno so  pridelovalci breskev beležili 50 % izgube pridelka. V Evropi je do sedaj povzročila največ škode v Italiji, v pridelavi hrušk in jabolk. V  deželi Emiglia Romagna, v provinci Modena je bilo v letu 2015 zaradi močnega napada marmorirane smrdljivke poškodovanega 30 – 50 % hrušk. Z Madžarske poročajo o veliki škodi v pridelavi fižola in paprike, v Gruziji in Abhaziji je zaradi marmorirane smrdljivke ogrožena pridelava lešnikov. Poleg škode v kmetijski pridelavi je po vsej Evropi postala moteč dejavnih v urbanem okolju. Zaradi specifičnega načina prezimovanja, v jesenskem času stenice množično priletajo v bližino človeških bivališč. V iskanju skupnega zimskega zavetja izločajo agregacijske feromone ter se množično zbirajo na fasadah hiš, kar povzroča prave invazije insektov. Pojav je zelo moteč zlasti v urbanem okolju.

Ukrepi za preprečevanje škode

Na področju omejevanja številčnosti marmorirane smrdljivke in preprečevanje škode v kmetijski pridelavi v tem trenutku nimamo na razpolago prav veliko ukrepov, kot tudi ne učinkovitih rešitev. Opravka imamo z izjemno robustnim škodljivcem, ki se ga ne da enostavno obvladovati s fitofarmacevtskimi sredstvi. V nasadih je prisotna od cvetenja do zorenja plodov gostiteljskih rastlin. Obdobje, v katerem povzroča škoda je izjemno dolgo. Kemično obvladovanje marmorirane smrdljivke vezano na pragove škodljivosti, zahteva veliko število škropljenj, kar negativno vpliva na agroekosistem, obremenjuje okolje in je v popolnem nasprotju z vzpostavljenim sistemom integriranega varstva. Dolgoročno gre pričakovati, da se bodo domorodni koristi organizmi prilagodili  na novo na novega tujerodnega škodljivca ter začeli omejili na raven dopustne mere. Izkušnje iz tujine kažejo, da je obvladovanja marmorirane smrdljivke izjemno zahteven proces, ki mora združevati številne ukrepe varstva rastlin. Temeljiti morajo na zanesljivih metodah spremljanja populacije ŠO, predvidevanju nastanka škode ter pravočasni napovedi in izvedbi ukrepov. 

Spremljanje pojava marmorirane smrdljivke  

Spremljanje pojava in velikosti populacije marmorirane smrdljivke je ključnega pomena z vidika pravočasnega napovedovanja in izvajanja ukrepov za preprečevanja škode v ogroženih kmetijskih kulturah. Marmorirano smrdljivko spremljamo s pomočjo feromonskih pasti. Na tržišču je na voljo več tipov feromonskih pasti različnih proizvajalcev (TRÉCÉ - STKY™ Dual Panel Adhesive Trap , SERBIOS -  Rescue-stink bug trap, AGBIO- Dead-Inn Pyramid trap), ki se v osnovi ločilo po obliki in načinu postavitve. Vsem pa je skupno dvokomponentno privabilo, ki ga sestavlja agregacijski feromon (murgantiol) ter sinergistično sredstvo metil-dekatrienoat (MDT).

V Sloveniji smo do sedaj marmorirano smrdljivko spremljali s feromonskimi pastmi TRÉCÉ, PHEROCON®  StinkBug STKY™ Dual Panel Adhesive Trap. Gre za lepljivo prozorno past pravokotne oblike. Past s pomočjo nosilnih trakov obesimo v vertikalni položaj v krošnjo dreves ali na samostojen nosilec.  V prostor vzporedno z vabo, s pomočjo nosilnega traku namestimo privabilo. Paziti moramo, da se privabilo ne dotika vabe ter da se ne zalepi nanjo. Lepljivo past namestimo na zunanji del krošnje vsaj 1,5 m nad tlemi, oziroma na samostojni nosilec ali količek na podobno višino. Na vsako lokacijo je priporočljivo postaviti vsaj dve feromonski pasti. V kolikor spremljamo pojav H. halys v intenzivnem nasadu, postavimo eno v zunanjo, robno vrsto, drugo pa v center (notranjost) nasada. V primeru prisotnosti velikih populacij marmorirane smrdljivke je potrebno upoštevati, da bo povečal delež poškodovanih plodov na gostiteljskih rastlinah  v bližini pasti. Za spremljanje populacije marmorirane smrdljivke so zelo primerne mejice v bližini nasadov oz. posevkov gostiteljskih rastlin. 

Slika: Feromonska past PHEROCON®  StinkBug STKY™  Dual Panel Adhesive Trap  

Kemično varstvo

Halyomorpha halys je v Evropi relativno nov škodljivec. Vrsta je bila v Evropi sicer prvič najdena že leta 2004 v Lihtenštajnu, vendar o večji škodi v kmetijstvu poročajo šele od leta 2013 dalje, ko se razširila na območje Severne Italije. Od takrat, predvsem na območju Italije potekajo številne raziskave in preizkusi učinkovitosti insekticidov zoper H. halys. Italijanske raziskave so zasnovane na podlagi izkušenj iz ZDA, kjer za zatiranje marmorirane smrdljivke uporabljajo neonikotinske insekticide, organofosfate in piretroide.  Rezultati poskusov v letih 2014-2015 izvedenih v Emigli Romagni na območju Modene in Reggio Emiglia, so pokazali določeno učinkovitost nekaterih insekticidov zoper H. halys, ki pa je odvisna od številnih dejavnikov. Razvojna stopnja insekta je v primeru zatiranja H. halys ključnega pomena. V poskusih je dokazano, da insekticidi bolje delujejo na nižje razvojne stadije stenic (nimfe). Učinkovitost je odvisna tudi od lastnosti in načina delovanja insekticida, pri čemer je pomemben rezidualni učinek. Pri sredstvih z dobrim začetnim delovanjem (Knoc down efekt) opažajo hitro ponovno naselitev stenic na gostiteljske rastline. Med preizkušenimi insekticidi kažejo najboljšo učinkovitost naslednje aktivne snovi: acetamiprid (neonikotinski insekticidi), klorpirifos- metil (skupina organofosfatov) in beta-ciflutrin iz skupine piretroidov (R. Nannini s sod., 2016). Poskusi zatiranja H. halys z insekticidi na jablanah (sorti ´Granny smith` in ‘Fuji‘), izvedeni v  Furlaniji in Julijski krajini niso dali želenih rezultatov. Kljub uporabi insekticidov je nastala velika škoda na pridelku. Na netretirani površini (kontrola) je stopnja napadenosti plodov padala v smeri od roba proti sredini nasada. Do ‘reinfestacije‘ -   ponovne naselitve H.halys je prišlo že nekaj dni po tretiranju. Zato ugotavljajo, da je uporaba kemičnih sredstev lahko del strategije zatiranja H.halys, ki mora biti nadgrajena z drugimi metodami varstva (protiinsektne mreže, masovni ulov,…)  

Pregled fitofarmacevtskih sredstev, registriranih za zatiranje marmorirane smrdljivke – Halyomorpha halys v Sloveniji  

Zoper marmorirano smrdljivko se tretira po napovedih opazovalne-napovedovalne službe za varstvo rastlin.  

NEKEMIČNE METODE VARSTVA  

Uporaba protiinsektnih mrež 

Zaenkrat je najbolj učinkovit in hkrati okoljsko sprejemljiv način  preprečevanja škode, ki jo povzroča marmorirana smrdljivka, uporaba protiinsektnih mrež. V pridelavi sadja se za ta namen uporabljajo protitočne mreže nadgrajene s stranskimi mrežami, ki popolnoma preprečijo dostop stenicam do rastlin. Popolno zamreženje nasadov je potrebno izvesti takoj po cvetenju sadnega drevja. Uporablja se tako enovrstni sistem mrež, kot tudi bločni. Pri bločnem sistemu, je potrebno paziti, da so dobro zatesnjeni vsi spoji mrež. Učinkovitost bločnega sistema je nekoliko nižja v primerjavi z enovrstnim sistemom. 

Primer enovrstnega prekrivanja 

Biotično varstvo 

V Evropi je v teku več raziskav z namenom preizkušanja učinkovitosti domorodnih naravnih sovražnikov marmorirane smrdljivke. Kot obetavna sta se pokazala jajčna parazitoida Ooencyrtus telenomicida [Hymenoptera] in Anastratus bifasciatus [Hymenoptera]. Prvi je učinkovitost izkazal zlasti v laboratorijskih poskusih, medtem ko je v poljskih poskusih pokazal omejeno delovanje. Nadaljujejo se tudi raziskave vrste A. bifasciatus, ki je v laboratorijskih poskusih pokazala manjšo učinkovitost pri parazitiranju H. halys v primerjavi z vrsto O. telenomicida, vendar pa je zaradi bioloških značilnosti najresnejši kandidat za klasično biotično varstvo marmorirane smrdljivke. A. bifasciatus se razvija in razmnožuje v  temperaturnem območju 15 – 32 °C, letno razvije do  3 generacije v obdobju od junija do oktobra, kar se ujema s periodo ovipozicije  pri marmorirani smrdljivki. Samice se hranijo na jajčecih gostitelja, hkrati vanje odlagajo lastna jajčeca, kar povzroči smrt gostitelja. Na podlagi obetavnih rezultatov začetnih raziskav, nameravajo raziskovalci Univerze iz Modene in Mednarodnega centra za kmetijstvo in bioznanosti (CABI), ki deluje v Švici, v letu 2019 razviti protokole za masovno gojenje parazitoida A. bifasciatus, ki bodo osnova za morebitno komercialno rabo.   

Oddelek za varstvo rastlin, KGZS Zavod GO

Nova Gorica, 28.08.2017

Množični pojav tujerodnega ambrozijevega lepenca (Ophraella communa LeSage) na Goriškem

Gabrijel SELJAK, Marko DEVETAK, Mojca ROT, Ivan ŽEŽLINA, Branko CARLEVARIS

Uvod:

Pelinolistna ambrozija (Ambrosia artemisiifolia L.) je postala ena najbolj invazivnih in nadležnih tujerodnih rastlin v Evropi. Poleg tega, da je zelo nadležen plevel na kmetijskih površinah, zlasti v okopavinah, je njen cvetni prah eden najbolj alergenih. Prav zaradi teh lastnosti je v mnogih evropskih državah obvezno zatiranje tega plevela tudi zakonsko regulirano. V Sloveniji to ureja 'Odredba o ukrepih za zatiranje škodljivih rastlin iz rodu Ambrosia'  (Ur. l. RS št. 63/10). Pelinolistna ambrozija ima zaradi obilice semen izjemen razmnoževalni potencial, poleg tega pa je tudi zelo prilagodljiva in trdoživa. Izjemno dobro prenaša tudi dolgotrajnejšo sušo, ko večina drugih tekmovalnih rastlin  usahne. Njeno zatiranje je zato zahtevno in pogosto le deloma uspešno tudi z uporabo namenskih herbicidov. V Avstraliji in na Kitajskem se je dolgoročno najbolj obneslo klasično biotično zatiranje z vnosom tujerodnih žuželk z območij naravnega areala pelinolistne ambrozije. Pri tem sta najbolj uspešni dve vrsti, zavijač Epiblema strenuana(Walker) (Lepidoptera: Tortricidae) in hrošček Ophraella communa LeSage  (Coleoptera: Chrysomelidae). Slednji naj bi med znanimi biotičnimi agensi pri zatiranju ambrozije dosegel najboljšo učinkovitost (Kiss, 2007). Bosio in sod. poročajo še o dveh vrstah hroščev iz družine lepenjcev, ki lahko zatirata ambrozijo, in sicer Ophraella slobodkini Futuyma ter Zygogramma suturalis Fabricius. Leta 2013 so prvič zaznali množični pojav hroščka Ophraella communa v južni Švici (Ticino) in Severni Italiji (Lombardija) (Boriani in sod., 2013; Müller-Schärer in sod., 2014). Ni pojasnjeno, kako je bila vrsta tja zanesena, najbrž pa je šlo za namerni vnos. Vrsta se je nato hitro širila po Severni Italiji in se od tam očitno razširila tudi na Goriško, kjer smo ga prvič zaznali v začetku avgusta 2017. Na podlagi obsega napadenega območja, gostote populacije in stopnje poškodovanosti pelinolistne ambrozije sklepamo, da se je ambrozijev lepenec na to območje razširil že vsaj eno ali dve leti prej. O tem pričajo tudi izjave nekaterih ljudi, ki da so močnejše poškodbe rastlin pelinolistne ambrozije opazili že v l. 2016. Dejanski obseg razširjenosti pri nas še ugotavljamo, zagotovo pa se bo ta stalno povečeval, saj je hrošček dober letalec. Za zdaj je njegova navzočnost znana v spodnji Vipavski dolini in v dolini Raše na Krasu (Slika 10).

Posledice namnožitve ambrozijevega lepenca so ponekod zelo očitne. Manjše napadene rastline večinoma usahnejo še preden cvetijo in semenijo, ker ličinke požrejo vse liste, cele ostanejo le debelejše žile. Če so napadene že večje rastline, te navadno še živijo, a se socvetja zaradi uničenega listja ne razvijejo ali pa le v zelo okrnjenem obsegu. Pri manjšem napadu rastline vseeno cvetijo in semenijo, a v zmanjšanem obsegu. Na podlagi prvih opazovanj se zdi, da je to daleč najbolj učinkovit način za zatiranje pelinolistne ambrozije.

Podatki o organizmu:

Sistematika:

Vrsta: Ophraella communa LeSage

Uvrstitev v sistemu: Insecta,Coleoptera, Chrysomelidae - lepenci

Slovensko ime (predlog): ambrozijev lepenec, ambrozijev objedač (?), ambrozijin hrošč

Angl.: ragweed leaf beetle

Opis:

Imago: (Slika 1, Slika 2): Hroščki so  3,5–4,3 mm, samci so nekoliko manjši (3,5-4,0 mm) kot samice (3,9-4,3 mm). Glava, oprsje in pokrovke so rumenkaste do bledo rjavkaste. Na temenu glave je podolžna temno rjava lisa. Na predprsju so tri podolžne rjave lise. Pokrovke so raztreseno vdrto pikčaste in s podolžnimi temno rjavimi progami, ki so izrazitejše pri samicah, medtem ko so lahko nekateri samci tudi povsem brez temnejših prog.

Ličinka:(Slika 3, Slika 4) je vretenasto valjasta, razločno segmentirana, rumeno sivkasta do rumenkasta, po bokih poteka po vsaki strani prekinjena rjava proga. Noge so črne. Telo je pokrito s številnimi raztresenimi dlačicami, ki so na vrhu betičasto razširjene. Razvoj poteka prek treh razvojnih stopenj ličinke v  9 do 12 dneh.

Buba: (Slika 5) široko jajčasta zaprta v značilen zapredek (kokon) iz rjavkastih vlaken.

Jajčece: (Slika 5, Slika 6) oranžno rumeno, jajčaste oblike s kratko zoženim zgornjim delom; odložena v skupinah po nekaj deset skupaj, navadno na zgornjo stran listov. Ličinka se iz jajčeca razvije v petih dneh.

Bionomija:

Vrsta prezimuje kot odrasla žuželka (imago). Po podatkih iz literature razvije hrošček eno do tri rodove na leto, na južnem Kitajskem tudi do šest (Bosio in sod., 2014; Chen in sod., 2013). Koliko je teh pri nas za zdaj še ne vemo. V času začetnih opazovanj smo na istih rastlinah hkrati opazovali vse razvojne stopnje, jajčeca, ličinke, bube in odrasle hroščke. 

Gostiteljske rastline:

Glavni gostitelj je pelinolistna ambrozija (Ambrosia artemisifolia). Občasno lahko napade tudi sončnice (Helianthus annuus), laško repo (H. tuberosus), bodiče (Xanthium spp.) in kanadsko hudoletnico (Erigeron canadensis).

Poškodbe in njihove posledice na rastline pelinolistne ambrozije (Slika 7,Slika 8, Slika 9):

Ličinke, v manjši meri tudi odrasli hrošči se prehranjujejo z listi pelinolistne ambrozije in jih pri tem obžrejo vse do debelejših listnih žil. Te se nato navadno posušijo. Manj izrazite so neposredne poškodbe še razvijajočih se socvetij, ki pa se navadno ne razvijejo ali se zalo slabo oblikujejo. Pri zelo močnem napadu cela rastlina odmre. Učinek napada je tem večji, čim zgodnejši je napad, se pravi čim mlajše so rastline.  Že povsem razvite rastline lahko še vedno oblikujejo okrnjena socvetja iz zaloge hranil v steblu, vendar večinoma ne uspejo semeniti. Neposredno na steblih opaznejših poškodb zaradi prehranjevanja ličink in imagov nismo opazili.    

Učinki in posledice pojava:

Biotično zatiranje pelinolistne ambrozije z ambrozijevim lepencem je dolgoročno najprimernejši in tudi najbolj učinkovit način za omejevanje njene populacij. To kažejo številne raziskave na območjih, kjer so ga za ta namen načrtno vnesli (Avstralija, Kitajska, Severna Italija) (Müller-Schärer in sod., 2014). Velik razmnoževalni potencial in veliko število rodov zagotavljata zadostno populacijo skozi celotno vegetacijsko obdobje pelinolistne ambrozije.  Glede na invazivnost pelinolistne ambrozije, njenega pomena kot plevela v kmetijstvu, predvsem pa njenega vpliva na zdravje ljudi ocenjujemo pojav ambrozijevega lepenca pri nas kod dobrodošlo in bi ga morda kazalo celo načrtno razširjati tudi na druga območja Slovenije. Njegovega spontanega širjenja tudi sicer ni več mogoče preprečiti. Njegova razširitev bi morda utegnila povzročiti kakšne težave pri pridelavi sončnic, ki je tudi ena od gostiteljskih rastlin, vendar novejše študije v Kanadi in na Kitajskem kažejo, da je tveganje za sončnice razmeroma majhno, saj hroščki, ki se izležejo iz bub na sončnicah, le te večinoma zapustijo in iščejo rastline pelinolistne ambrozije (Dernovici et al., 2006; Cao et al., 2011).  Škodo bi utegnil povzročiti v primerih, da je populacija v bližini ali na poljih sončnic večja od ponudbe pelinolistne ambrozije.      

Uporabljeni viri:

Bosio G, Massobrio V, Chersi C, Scavarda G, Clark S (2014): Spread of the ragweed leaf, Ophraella communa LeSage, 1986 (Coleoptera Chrysomelidae), in Piedmont Region (northwestern Italy). Bollettino della Societa entomologica italiana 146 (1), 17-30

Boriani M, Calvi M, Taddei A et al. (2013): Ophraella communa segnalata in Italia su Ambrosia. L'Informatore Agrario 34, 61.

Cao Z, Wang H, Meng L & Li B (2011):  Risk to nontarget plants from Ophraella communa (Coleoptera: Chrysomelidae), a potential biological control agent of alien invasive weed Ambrosia artemisiifolia (Asteraceae) in China. The Japanese Society of Applied Entomology and Zoology 46, 375–381.

Chen H, Guo W, Li M, Guo J, Luo Y&Zhou Z (2013) A field test of joint control of the alien invasive weed Ambrosia artemisiifolia with Ophraella communa and Epiblema strenuana. Chinese Journal of Biological Control 29, 362–369.

Dernovici SA, Teshler MP & Watson AK (2006) Is sunflower (Helianthus annuus) at risk to damage from Ophraella communa, a natural enemy of common ragweed (Ambrosia artemisiifolia)? Biocontrol Science and Technology 16, 669–686.

Kiss L, (2007): Why is biocontrol of common ragweed, the most allergenic weed in eastern Europe, still only a hope? Biological Control: a Global Perspective. CAB International: 80-91.  

 SA, Teshler MP & Watson AK (2006) Is sunflower (Helianthus annuus) at risk to damage from Ophraella communa, a natural enemy of common ragweed (Ambrosia artemisiifolia)? Biocontrol Science and Technology 16, 669–686.

Müller-Schärer H, S T E Lommen, M Rossinelli, M Bonini, M Boriani, G Bosio &U Schaffner (2014): Ophraella communa, the ragweed leaf beetle, has successfully landed in Europe: fortunate coincidence or threat? Weed Research 54 (2); 109–119

SLIKOVNA PRILOGA (foto: Gabrijel Seljak)

Sistematika: Rhodocyrtus cribripennis (Desbrochers des Loges, 1869)

Sinonima: Rhynchites (Coenorrhynus) cribripennis Desbrochers, 1869 Rhynchites ruber Schilsky, 1903, nec Fairmaire, 1859

Razširjena imena:
Maslinin svrdlaš, punteruolo dell’olivo, rhynchite de l’olivier, olive fruit curculio, twig cutter, gorgojo de las acetunas

Status:
kljunati oljkov rilčkar (v nadaljevanju KOR) v EU ne spada med karantenske škodljive organizme.

Geografska razširjenost:
Vrsta izvira iz palearktične favnistične cone. Prisoten je na Hrvaškem (v Istri in Kvarnerju) , srednji Italiji, Korsiki , Malti, Grčiji, Turčiji, južni Rusiji in v Mali Aziji. V Sloveniji je bil KOR prvič ugotovljen poleti 2014 v zaledju Slovenske Istre.

Gostiteljske rastline:
Domača oljka (Olea europea subsp. europaea) tudi divja oljka (Olea oleaster) na katerih lahko dokonča cel razvojni ciklus. Pojavlja se tudi na ozkolistni zeleniki (Phyllirea angustifolia) in pravem jasminu (Jasminum officinalis), kjer se na listih dopolnilno prehranjuje.

Opis in biologija:
Odrasel hrošček meri v dolžino 5,6-6,0 mm. Večina telesa je opečnato rdeče - rahlo svetlikajoče barve. Rilček je rahlo usločen, velikosti kot ostanek glave in oprsja skupaj. Pokrovke kril so močno razbrazdane. Je dober letalec. Pojavlja se od začetka meseca maja do konca avgusta. Na začetku se hrani z listnimi brsti, listi in cvetovi, kasneje pa z vbodi v drobne plodove, velikosti približno 5 mm ali večje.

Jajčece je eliptične oblike, citronsko rumene barve, velikosti 0,6x0,4 mm. Samica KOR odlaga jajčeca v vbodne odprtine, ki jih naredi z rilčkom z rilčkom v plodovih oljk od začetka julija do konca avgusta.

Odrasla ličinka je breznoga običajno upognjena v obliki črke C, iztegnjena dolžine 7 mm in debeline 2,8 mm. Običajno je barva telesa bledo krem barve. Glava je rdeče rjave barve s črnimi čeljustmi. Telo je sestavljeno iz 13 členov, od katerih je zadnji izrazito manjši. Embrionalni razvoj ličinke traja približno deset dni. Ličinka se zavrta v že olesenelo koščico in izje jedro koščice. Odrasla ličinka zapusti plod, se spusti na tla in se zarije v zemljo, kjer se zabubi.

Buba je rahlo upognjena, čokata, dolžine 4,3 mm in širine 2,8 mm, belkaste barve z nekoliko temnejšimi pegami v predelu oči. Odrasli hroščki se izležejo proti koncu poletja, a ostanejo v bubini kamrici v mirovanju do naslednje pomladi. Nekateri osebki v mirovanju preživijo v tleh še celo naslednjo sezono in izletijo šele naslednjo pomlad.

Leta 2014 smo v okviru programa Spremljanja navzočnosti kljunatega oljkovega rilčkarja potrdili prisotnost škodljivca tudi na območju Republike Slovenije in sicer v notranjosti Slovenske Istre. Škodljivec je v zadnjem desetletju postal zelo pomemben škodljivec oljk v sosednji Hrvaški.

Velike škode zaradi škodljivca so bile opažene v letih 2011 in 2013. V letu 2013 se je škodljivec razširil iz južne in srednje Istre tudi v severno. Pri nas smo poškodbe, ki bi jih lahko pripisali rilčkarju, opazili v letu 2013 pri rednem pregledu plodov oljk glede poškodovanosti zaradi napada oljčne muhe v zaledju Slovenske Istre (Zabavlje, Popetre, Truške in Smokvica). V letu 2014 poškodb škodljivca na pregledanih plodovih nismo opazili.

Kritično obdobje za spremljanje intenzivnosti napada je od začetka junija do konca julija, ko je škoda zaradi sušenja in odpadanja oljkovih plodov največja. Pozneje, konec julija in v avgustu, ko je plodova koščica že oblikovana, a še ni otrdela, nadaljuje z vrtanjem luknjic v plodove, v katere odloži po eno jajčece. Ličinka oljkovega rilčkarja se zavrta v še neotrdelo koščico in požre njeno vsebino. Poškodovani plodovi se posušijo in odpadejo. Odrasla ličinka zapusti plod, se spusti na tla in se zarije v zemljo, kjer se zabubi. Odrasli hroščki se izležejo proti koncu poletja, a ostanejo v bubini kamrici v mirovanju do naslednje pomladi. Nekateri osebki v mirovanju preživijo v tleh še celo naslednjo sezono in izletijo šele naslednjo pomlad.. Kasnejši napadi (konec avgusta in del septembra) ne povzročajo odpadanja plodov oljke, vendar ti vsebujejo tudi do tretjino manj olja kot zdravi plodovi.

Možnost zamenjave poškodb:

Pri površnem opazovanju lahko vbode zlahka zamenjamo z vbodom oljčne muhe. Razliko lahko opazimo s pomočjo povečevalnega stekla. Vbodne luknjice oljkovega rilčkarja so okrogle in široke, medtem ko so luknjice, ki jih napravi oljčna muha, ozke in klinaste.

Metode spremljanja:

• Spremljanje imaga

Ni še na razpolago primernih vab, s katerimi bi na enostaven način spremljali navzočnost KOR v oljčniku. Njegovo prisotnost preverjamo z otresanjem vej v juniju in juliju, ko se pojavlja hrošček, kakor tudi škoda, ki jo povzroča v oljčnikih. Veje otresamo na podstavljeno folijo na tleh, na entomološko ponjavo ali na druge primerne ponjave zgodaj zjutraj, ko so hroščki zaradi nižjih temperatur še otrpli in manj gibljivi.
 

• Spremljanje napadenosti plodov

Na plodovih iščemo vbode, ki jih z rilčkom povzroča škodljivec. Plodove pregledujemo od utrjevanja koščice plodov dalje na morebitno prisotnost jajčec v vbodnih odprtinah oziroma ličinke v jedru koščice.

Ukrepi za obvladovanje

• Preventivni ukrepi:

V primeru močnejšega napada škodljivca pridejo v poštev kot alternativa oziroma dopolnitev h kemičnemu varstvu preventivni ukrepi, ki vplivajo na zmanjšanje populacije in oviranje razvoja KOR. Takšna agrotehnična ukrepa sta pobiranje in odstranjevanje poškodovanih odpadlih plodov ter mehanska obdelava tal pred izletom odraslih hroščev iz bubinih kamric.

• Kurativni ukrepi:

V Sloveniji je pripravek Decis 2,5 EC dovoljen za manjšo uporabo na oljkah za zatiranje kljunatega oljkovega rilckarja (Rhodocyrtus cribripennis) v odmerku 0,5 L/ha (5 mL na 10 L vode na100 m2) ob porabi 1500 L vode/ha.
S sredstvom se prvič tretira, ko je presežen prag gospodarske škode oziroma v skladu z napovedjo opazovalno napovedovalne službe za varstvo rastlin.

V Sloveniji kljunati oljkov rilčkar do sedaj še ni povzročal omembe vredne škode, zato tudi posebni ukrepi niso bili potrebni.

2015-kljunati-oljkov-rilckar.pdf

2015-kljunati-oljkov-rilckar-podatkovni-list-m.pdf

Pripravil:

Matjaž JANČAR
specialist za varstvo rastlin
Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

Vir:

Bijeliš, M. 2012: Kljunati oljkov rilčkar (Rhodocyrtus cribripennis). V ured. Mrzlić, D.: Trajnostni razvoj oljkarstva z zmanjšano porabo fitofarmacevtskih sredstev in hranil. Projekt ZOOB, Založba Grafika Soča, 23-24.

NAVODILA za izvedbo ukrepov zatiranja palmovega vrtača

Palmov vrtač (Paysandisia archon) [Lepidoptera, Castniidae] je škodljivec, ki napada različne vrste palm.
V Sloveniji palmov vrtač najbolj ogroža visoko žumaro (Trachycarpus fortunei) in kanarski datljevec (Phoenix canariensis), a lahko napade tudi druge vrste palm, ki so kot okrasne rastline posajene predvsem ob obali (Chamaerops humilis, Washingtonia robusta, W. filifera, Butia capitata). Pri nas smo tega škodljivca prvič našli v Izoli jeseni 2008 in nato še spomladi 2009. Vse palme, ki so kazale znamenja napada, so bile tedaj posekane in uničene. Očitno pa s tem škodljivca nismo uspeli v celoti izkoreniniti in se je v naslednjih letih namnožil, ne da bi to opazili, pa čeprav strokovne službe od leta 2007 dalje sistematično pregledujemo palme zaradi pojava palmovega rilčkarja, ki povzroča podobno škodo. Jeseni 2012 smo opazili, da v nekaterih delih Izole visoke žumare množično hirajo in propadajo. V Bevkovi ulici so bolj ali manj prizadeta že skoraj vsa drevesa. Večina imetnikov je to hiranje povezovala z zimsko pozebo.

Palmov vrtač izvira iz Južne Amerike, v Evropo pa je bil najverjetneje zanesen s sadikami velikih palm. Najprej se je razširil v okolici Barcelone v Španiji, na kar se je razselil bolj ali manj po vsem Sredozemlju. Tudi k nam je bil najverjetneje zanesen z napadenimi palmami iz uvoza.

Palmov vrtač je velik metulj s premerom kril od 6,2-8,6 cm pri samcih in od 7,0 do 10 cm pri samicah (slika 4). Sprednja krila so žametno rjava, zadnja pa živo oranžna z belimi in črnimi lisami v sredini. Metulji letajo podnevi in veljajo za odlične in hitre letalce. Plodne samice odlagajo jajčeca pri osnovi listnih pecljev. Izlegle goseničice se zavrtajo v listne peclje in po njih vrtajo v notranjost debla in ga postopno razžirajo. Gosenica se razvija prek 8 do 9 razvojnih stopenj. Odrasla gosenica merijo v dolžino od 6 do 7 cm, nekatere tudi do 9 cm, in so debele do 1,5 cm (slika 5). So bele barve z rjavo glavo. Gosenice imajo zelo dolg razvojni krog. V razmerah Barcelone so ugotovili, da traja razvoj od jajčeca do metulja vsaj 13 mesecev, pri nas pa najbrž še nekaj dlje.

Gosenice se prehranjujejo v osnovah listnih pecljev in zgornjem delu debla in pri tem delajo debele rove, katerih debelina je odvisna od razvojne stopnje gosenic (slika 3). Zaradi obsežnih poškodbe listnih pecljev in rastnega vrha se listi palm sušijo, navadno najprej notranji nato pa še zunanji (slika 1). Take liste po navadi z lahkoto izpulimo iz debla. Ker palme rastejo samo na vrhu, je s tem uničeno celo drevo. Zgodnja zanesljiva znamenja napada palmovega vrtača so značilno preluknjani listi, ki so na novo zrasli iz napadena rastnega vrha. Ker so bili listi poškodovani še v fazi, ko so bili zloženi v rastnem vrhu, so vse poškodbe na razprtem listu na isti oddaljenosti od osnove lista (slika 2).

UKREPI

V skladu z EU predpisi sadike palm rodov Brahea, Butia, Chamaerops, Jubaea, Livistona, Phoenix, Sabal, Syagrus, Trachycarpus, Trithrinax in Washingtonia v drevesnicah in na trgu ne smejo biti napadene s palmovim vrtačem. Uradni ukrepi za izkoreninjenje tega škodljivca pa niso določeni.
Brez potrebnih ukrepov za omejevanje širjenja in razmnoževanja palmovega vrtača lahko pričakujemo postopno propadanje večine palm na naši obali in tudi na Goriškem. Zato je ukrepanje nujno, dokler je napad še razmeroma omejen. Ker je zatiranje precej zahtevno, je vključevanje občinskih komunalnih služb, ki razpolagajo z ustrezno opremo, nujno.

Vse močno napadene palme, pri katerih so se srednji listi že propadli, je treba v celoti odstraniti pri tleh in jih uničiti, najbolje z drobnim mletjem napadenih debel s strojem za mletje lesa. Mleti ostanki se lahko odlagajo na deponijah za odpadke ali pa uporabijo za kurjavo oz. kompostiranje. Slednje je sicer zelo počasno, ker je palmov les na splošno zelo počasi razpada. Če možnosti za drobno mletje ni, pride v poštev tudi vsaj en meter globoko zakopavanje ali zasipanje, da škodljivec v deblu propade oz. ne more prilesti na površje. Ta dva načina uničevanja sta med bolj cenenimi in dovolj učinkovita. Z odvažanjem napadenih palm na deponije, brez učinkovitega uničenja ali zakopavanja, bi širjenje škodljivca samo še pospešili.

Navadno sežiganje celih debel palm na prostem ni dovolj učinkovito, ker les palm na splošno slabo gori in je hkrati zelo dober izolator.

Drevesa z začetnimi znamenji napada je pogosto mogoče še rešiti z uporabo posebnih pripravkov, ki zatrejo škodljivca v vrhu debla. Z njimi bi bilo treba preventivno tretirati zdrave in navidezno zdrave palme v bližnji okolici. Ker gre za bivalno okolje, bi so za to primerni predvsem pripravki za biotično zatiranje, ki povzročajo obolenje gosenic in njihov pogin in so za človeka neškodljivi. V Sloveniji je v prodaji Nemastar na osnovi ogorčice Staeinernema carpocapsae (dobavitelj Metrob Celje). Z njim bi bilo treba drevesa tretirati od aprila do oktobra v presledkih dveh mesecev. Najenostavnejši način uporabe je ta, da se suspenzijo pripravka enakomerno zliva od zgoraj med liste palm. V vsako drevo zlijemo vsaj 5-10 L suspenzije, da ta steče med listnimi peclji v notranjost debla. Pripravek Nemastar ima kratek rok trajanja in ga je zato treba nabavljati sproti.

INRA Sup Agro Montpellier (Francija) je razvila poseben okolju prijazen pripravek BIOPALM iz rastlinskih izvlečkov in smol iglavcev, s katerim se temeljito pretretira krošnjo, zlasti spodnji del listnih pecljev še zdravih palm. Po navedbi proizvajalca zadostuje eno tretiranje na leto. Po tretiranju vsaj 24 ur ne sme deževati, da se sredstvo osuši in napravi neprodušno zaščitno plast na dovzetnih delih palm. Sredstvo preprečuje odlaganje jajčec palmovega vrtača oz. zavrtavanje mladih goseničic v listne peclje, hkrati pa tudi ovira izleganje metuljev.

Podrobnejša navodila o tem pripravku so na spletnih straneh
http://www.papillon-du-palmier.com/traitements.htm
in
http://www.papillon-du-palmier.com/Notice_BIOPALM.pdf

Glede na sestavine pripravka registracija sredstva ni potrebna.

Navodila pripravila:
mag. Gabrijel Seljak
Matjaž Jančar

Slike:

Slika 1: Napadena drevesa visoke žumare

Slika 2: Značilne poškodbe na listih so znamenje napada palmovega vrtača

Slika 3: Debeli rovi v deblu napadene palme

Slika 4: Odrasel metulj palmovega vrtača

Slika 5: Skoraj odrasla gosenica palmovega vrtača v deblu palme.