VARNOST VINA

datum: 13.08.2026

1. Uvod in namen pregleda

Vprašanje varnosti vina se v javnosti in stroki najpogosteje obravnava skozi predpisane kemijske parametre kakovosti (alkohol, kisline, sladkor, SO2 itd.). Ta pregled se namenoma osredotoča na drugo skupino spojin – tiste, ki so zdravju (potencialno) sporne in urejene z vidika varnosti hrane: biogene amine, mikotoksine (predvsem ohratoksin A), etil karbamat, ostanke fitofarmacevtskih sredstev (pesticide) in težke kovine. Namen je primerjati, kako se te spojine razlikujejo med vini iz konvencionalne, integrirane in ekološke pridelave, s posebnim poudarkom na naravnih vinih (angl. natural wine) – vinih z minimalnim vnosom v vinogradu in kleti, pogosto brez dodanega SO2 in s spontano fermentacijo.

Pregled temelji na novejši znanstveni literaturi (pretežno 2019–2025), vključno z več raziskavami, opravljenimi v Sloveniji, kar je za slovenski vinogradniško-vinarski prostor še posebej relevantno.

2. Biogeni amini

Biogeni amini (histamin, tiramin, putrescin, kadaverin, feniletilamin in sod.) nastajajo z dekarboksilacijo aminokislin, predvsem z delovanjem mlečnokislinskih bakterij med jabolčno-mlečnokislinsko fermentacijo, deloma pa tudi kvasovk med alkoholno fermentacijo. Pri občutljivih posameznikih (npr. tistih s pomanjkanjem diaminooksidaze) lahko povzročijo glavobol, izpuščaje, prebavne motnje in druge psevdoalergijske reakcije.

2.1 Konvencionalna vs. ekološka pridelava

Rezultati v literaturi so neenotni. Obsežnejša slovenska raziskava (Čuš in sod., 2022), ki je primerjala po 20 konvencionalnih in ekoloških vin, ni potrdila jasnega trenda razlik v vsebnosti biogenih aminov med skupinama. Podobno starejša slovenska raziskava na cvičku in modri frankinji (Čuš in sod., 2013) ni pokazala pomembnih razlik. Italijanska primerjalna študija (konvencionalno, ekološko, biodinamično) na sortah Pignoletto in Sangiovese prav tako ni našla statistično pomembnih razlik med pridelavami (Tassoni in sod., 2013).

Nekatere druge raziskave po drugi strani kažejo nasprotno sliko – npr. turška študija (Yıldırım in sod., 2007) je zabeležila večje vsebnosti putrescina in etilamina v ekoloških vinih v primerjavi s konvencionalnimi, modelno-sistemska študija z ekološkim (nekomercialnim) sevom kvasovk pa je pokazala povečano tvorbo histamina, serotonina, kadaverina in etilamina v primerjavi s komercialnim sevom (Nagy in sod., 2021). Kot možen mehanizem se navaja manjša dovoljena vsebnost SO2 pri ekoloških vinih (po Uredbi EU manj kot pri konvencionalnih), kar lahko omogoča rast in metabolizem mlečnokislinskih bakterij z dekarboksilazno aktivnostjo.

Novejši pregledni članek (Moreira in sod., 2024) zaključuje, da je literatura o biogenih aminih v ekoloških in biodinamičnih vinih razmeroma skopa in pogosto protislovna, zato splošnega, statistično utemeljenega trenda (v eno ali drugo smer) trenutno ni mogoče potrditi.

2.2 Naravna vina

Za naravna vina, ki praviloma nimajo dodanega SO2 ali imajo le minimalne količine, je pričakovati večje tveganje za rast in metabolizem spontane mikrobiote (vključno z divjimi mlečnokislinskimi bakterijami) in s tem tveganje za povečane vsebnosti biogenih aminov, vendar specializiranih obsežnejših primerjalnih študij, ki bi to sistematično dokumentirale, v novejši literaturi še vedno primanjkuje. Strategije za obvladovanje (selekcionirani BA-negativni starterski sevi, endogene kvasovke in bakterije brez dekarboksilazne aktivnosti) se v raziskavah omenjajo kot pomembne prav za segment vin z manj dodatki.

3. Mikotoksini (predvsem ohratoksin A)

Ohratoksin A (OTA) je mikotoksin, ki ga proizvajajo glive rodov Aspergillus (zlasti A. carbonarius, A. niger) in Penicillium. Ima nefrotoksične, imunotoksične, teratogene in verjetno rakotvorne lastnosti; v EU je za vino predpisana mejna vrednost 2 µg/L.

3.1 Konvencionalna vs. ekološka pridelava

Klasična študija (Chiodini in sod., 2006) na 44 ekoloških in konvencionalnih vinih iz različnih geografskih območij ni pokazala statistično pomembne razlike v vsebnosti OTA med skupinama (mediana 0,092 µg/L pri ekoloških in 0,066 µg/L pri konvencionalnih vinih); vsi vzorci so bili pod zakonsko mejo. Podobno je raziskava (Alonso-González in sod., 2022) med ekološkimi in konvencionalnimi vini ugotovila, da med skupinama ni bilo pomembnih razlik v vsebnosti OTA, medtem ko je bila večina vin s pozitivnim rezultatom OTA iz konvencionalne pridelave.

Nasprotno pa novejša študija na ekološkem španskem grozdju (Acosta-Dacal in sod., 2025) poroča o manjših koncentracijah OTA v primerjavi s predhodno objavljenimi podatki za konvencionalno grozdje, kar avtorji povezujejo predvsem z regionalnimi/podnebnimi dejavniki in ne nujno s samim načinom pridelave. Splošni znanstveni konsenz je, da na tvorbo OTA v grozdju in vinu močneje kot sam pridelovalni sistem vplivajo klimatski dejavniki (temperatura, vlaga, sušna obdobja), sortna občutljivost, higiena trgatve in tehnologija predelave (npr. bistrenje, filtracija zmanjšujeta OTA).

3.2 Podnebne spremembe in trend naraščanja tveganja

Več novejših preglednih člankov (v letih 2024-25) opozarja, da podnebne spremembe (višje temperature, izmenjava suše in obilnega deževja) povečujejo tveganje za kontaminacijo grozdja z glivami, ki proizvajajo OTA, kar velja neodvisno od pridelovalnega sistema in je pomembno predvsem za tradicionalna vinorodna območja z vročim, vlažnim podnebjem.

3.3 Naravna vina

Novejša primerjalna raziskava (Acosta-Dacal in sod., 2025 – poglavje o pesticidih in mikotoksinih v naravnih in konvencionalnih vinih Italije in Španije) je med 46 vzorci zaznala mikotoksine izjemno redko. Fumonizin B2 (sicer tipično povezan z žiti) je bil najden le v enem konvencionalnem italijanskem vzorcu, pri naravnih vinih pa mikotoksini niso bili zaznani. To nakazuje, da mikotoksini v evropskih vinih na splošno (ne glede na pridelovalni sistem) trenutno predstavljajo relativno majhno tveganje v primerjavi z drugimi obravnavanimi kontaminanti oz. onesnaževali.

4. Etil karbamat

Etil karbamat (EC, uretan) je kontaminant, ki nastaja med fermentacijo in zorenjem iz predhodnikov (prekurzorjev), predvsem sečnine in citrulina, nastalih iz presnove arginina s strani kvasovk, ter iz cianida (v koščičastem sadju). Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC( ga uvršča v skupino 2A (verjetno rakotvoren za človeka). OIV za vino ni določil zavezujoče maksimalne mejne vrednosti, priporoča pa mejo zaznave/opozorilno raven 30 µg/L.

Novejši pregledi (Deng in sod., 2023; Shalamitskiy in sod., 2023,) se osredotočajo predvsem na mehanizme nastanka in tehnološke ukrepe za zmanjšanje EC (izbira sevov kvasovk z majhno porabo arginina oz. gensko izboljšani sevi, encimska razgradnja sečnine z ureazo, nadzor temperature skladiščenja), medtem ko sistematičnih novejših primerjalnih študij EC med konvencionalnimi, integriranimi, ekološkimi in naravnimi vini v pregledani literaturi ni bilo mogoče najti. Vsebnost predhodnikov EC je odvisna predvsem od dušikove prehrane trte (gnojenje z dušikom), seva kvasovk in pogojev/temperature zorenja/skladiščenja vina, dejavnikov, ki niso nujno neposredno vezani na način pridelave (konvencionalno/ekološko), temveč bolj na vinarsko tehnologijo. Podatki dolgoročnega monitoringa Uprave za hrano in zdravila (FDA) sicer kažejo splošen upadajoč trend povprečnih vsebnosti EC v vinu in žganih pijačah v zadnjih desetletjih, kar pripisujejo izboljšani vinarski praksi v panogi na splošno.

5. Ostanki fitofarmacevtskih sredstev (pesticidi)

To je področje, kjer je razlika med pridelovalnimi sistemi v literaturi najbolj dosledno in ponovljivo dokumentirana.

5.1 Konvencionalna vs. ekološka pridelava

Slovenska študija (Čuš in sod., 2022) je na po 20 konvencionalnih in ekoloških vinih z metodama GC/MS in LC/MS/MS (skupaj testiranih do 112+92 aktivnih snovi) potrdila manjše število in manjše koncentracije ostankov pesticidov v ekoloških vinih, obenem pa opozorila, da so bili tudi v ekoloških vinih zaznani nekateri ostanki, ki v ekološki pridelavi niso dovoljeni (verjetno posledica prenosa s sosednjih konvencionalnih parcel). Najpogosteje zaznane snovi so bile dimetomorf, boskalid, fenheksamid, metalaksil/metalaksil-M, iprovalikarb in pirimetanil.

Španska raziskava (Alonso-González in sod., 2022) je na 14-ih parih vzorcev tal in vin potrdila bistveno večje koncentracije ostankov pesticidov pri konvencionalnih vinih (povprečno 8,2 µg/kg) v primerjavi z ekološkimi (0,25 µg/kg), pri čemer noben vzorec ni presegel 10 % dovoljenih mejnih vrednosti EU. Nemška raziskava (CVUA Stuttgart, 2007–2010) je obsegala 29 konvencionalnih in 19 ekoloških vin, testiranih na več kot 550 pesticidov in metabolitov) in je prav tako potrdila statistično značilno manjšo skupno obremenjenost ekoloških vin s pesticidi.

5.2 Integrirana pridelava in koncept „0-ostankov“

Posebej relevantna za slovenski prostor je novejša slovenska raziskava (Roškarič in sod., 2023), izvedena v vinogradih na Primorskem v letih 2021–2022, ki je primerjala standardni program integrirane pridelave (IP) s poskusnim programom „0-ostankov pesticidov“ (angl. zero pesticide residue, ZPR), katerega cilj je pridelava vina z ostanki pod 0,001 mg/kg. Rezultati kažejo, da uvedba programa ZPR ni pomembno povečala okužb z glivičnimi patogeni niti zmanjšala pridelka ali kakovosti grozdja, je pa povzročila manjšo finančno izgubo (70–400 EUR/ha) v primerjavi s standardno IP pridelavo. Avtorji navajajo, da je raven ostankov pesticidov pri vinih ZPR primerljiva z ekološko pridelavo, medtem ko naj bi kakovost vina ostala primerljiva ali celo boljša.

5.3 Naravna vina

Primerjalna raziskava naravnih in konvencionalnih vin iz Italije in Španije (Alonso-González in sod., 2025) je na 46 vzorcih potrdila splošno manjše število ostankov pesticidov pri naravnih vinih v primerjavi s konvencionalnimi, vendar so bili nekateri fungicidi (dimetomorf, metalaksil) zaznani tudi v naravnih vinih, in sicer pogosteje in v večjih koncentracijah pri italijanskih kot pri španskih vzorcih. To nakazuje, da lahko regionalna praksa škropljenja (in morebitno zanašanje s sosednjih parcel) pomembno vpliva tudi na sicer deklarirano „naravna“ vina. Vseh 20 zaznanih aktivnih snovi je bilo pod mejnimi vrednostmi (MRL), določenimi za grozdje za predelavo v vino.

5.4 Baker kot posebna kategorija

Baker (v obliki bakrovega oksiklorida/bordojske brozge) je dovoljeno sredstvo za zatiranje peronospore v ekološki pridelavi, a se sistematično uporablja v večjih količinah kot v konvencionalni oz. integrirani pridelavi. Več raziskav (Čuš in sod., 2022; Ochmian in Malinowski, 2024) potrjuje večje vsebnosti bakra v vinu in tleh ekoloških vinogradov, kar predstavlja svojevrsten kompromis ekološke pridelave: manj sintetičnih pesticidov, a več bakra, ki se v tleh akumulira in je toksičen za mikrobioto tal.

6. Težke kovine

Poleg bakra (obravnavanega zgoraj) se v literaturi spremljajo predvsem svinec (Pb), kadmij (Cd), arzen (As) in cink (Zn), ki v vino prehajajo iz tal, gnojil, fitofarmacevtskih sredstev in v manjši meri iz opreme za predelavo.

Romunska raziskava (Bora in sod., 2022) je primerjala elementarno sestavo 165 belih, 67 rdečih in 7 rose vin iz ekološke, konvencionalne in domače pridelave; najvišje vsebnosti kalcija, kalija, železa in aluminija so bile ugotovljene pri konvencionalnih vinih, medtem ko so domača (netržna) vina izstopala po natriju, magneziju, vanadiju, bariju in rubidiju – razlike med ekološkimi in konvencionalnimi vini pri težkih kovinah v ožjem pomenu (Pb, Cd) niso bile enoznačne.

Poljska raziskava (Ochmian in Malinowski, 2024) je v ekoloških vinogradih ugotovila statistično večjo vsebnost bakra in mangana v tleh, medtem ko so bile v konvencionalnih vinogradih večje vsebnosti cinka in svinca. To delno odraža uporabo drugačnih sredstev za varstvo rastlin (baker v ekološki, sintetični pripravki v konvencionalni pridelavi) in ne nujno večje splošno tveganje v eni ali drugi smeri. Slovenska raziskava na Dolenjskem (Čuš in sod., 2013) je pri ekoloških vinih zabeležila manjše vsebnosti svinca in magnezija v primerjavi s konvencionalnimi.

V splošnem novejšem pregledu avtorji (Papageorgiou in sod., 2023) poudarjajo, da so izmerjene koncentracije težkih kovin v evropskih vinih praviloma majhne in znatno pod zakonsko dovoljenimi mejami (npr. OIV/EU limiti za Pb, Cd), pri čemer je variabilnost med regijami in letniki pogosto večja kot razlika med pridelovalnimi sistemi. Kot kritične kontrolne točke (CCP) v smislu HACCP se v vinarstvu izpostavljajo predvsem faze sprejema grozdja in hladne stabilizacije vina.

7. Povzetek po skupinah spojin

Spodnja tabela strne splošno smer ugotovitev iz pregledane literature. Gre za splošne trende, ne za absolutna pravila – v vseh kategorijah obstajajo posamezne raziskave z nasprotujočimi si rezultati, predvsem zaradi razlik v regiji, letniku, sorti in vinarski tehnologiji.

8. Sklep

Iz pregleda novejše literature izhaja, da med pridelovalnimi sistemi obstaja jasna in dosledno potrjena razlika predvsem pri ostankih fitofarmacevtskih sredstev – ekološka (in v novejših poskusih tudi »0-ostankov« integrirana) pridelava dosledno dosega nižje obremenitve s sintetičnimi pesticidi, plača pa to s sistematično višjimi vsebnostmi bakra. Pri biogenih aminih, mikotoksinih in etil karbamatu razlike med pridelovalnimi sistemi niso enoznačne oziroma jih novejša literatura ne potrjuje kot dosledne. Nanje bolj vplivajo podnebni dejavniki, higiena trgatve, vinarska tehnologija (npr. vsebnost SO2, izbira seva kvasovke, temperatura zorenja) kot sam status pridelave.

Za naravna vina velja, da imajo zaradi odsotnosti ali majhne vsebnosti SO2 in spontane fermentacije teoretično večje tveganje za povečane vsebnosti biogenih aminov, medtem ko za mikotoksine in etil karbamat kvantitativnih sistematičnih dokazov o povečanem tveganju v pregledani literaturi ni bilo mogoče potrditi. Pri pesticidih so naravna vina praviloma »boljša« od konvencionalnih, a ne nujno »ničelna«, kar je odvisno predvsem od regionalne prakse in izpostavljenosti prenašanja s sosednjih parcel.

Skupna omejitev pregledane literature je razmeroma majhno število vzorcev v posameznih študijah, geografska omejenost (predvsem Slovenija, Italija, Španija, manj podatkov za druga vinorodna območja) in pomanjkanje sistematičnih, večletnih primerjalnih raziskav, ki bi hkrati zajele vseh pet obravnavanih skupin spojin in vse štiri pridelovalne sisteme.

9. Zakonsko dovoljene meje (EU/OIV)

Za orientacijo v spodnji tabeli povzemamo veljavne zakonske oz. mednarodno priporočene mejne vrednosti za obravnavane spojine. Pri pesticidih gre za mejne vrednosti ostankov (MRL), določene za posamezno aktivno snov na grozdju (Uredba (ES) št. 396/2005), zato ni ene same številke; za biogene amine in etil karbamat na ravni EU/OIV zavezujočih mej sploh ni, obstajajo pa nacionalna priporočila.

10. Ocena tveganja za potrošnika

Za genotoksične in rakotvorne snovi, pri katerih ni mogoče določiti varnega praga izpostavljenosti (kot je to primer pri OTA in etil karbamatu), Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) namesto klasične dovoljene dnevne/tedenske doze uporablja pristop »stopnja izpostavljenosti« (angl. margin of exposure (MOE), ki pomeni razmerje med referenčno točko iz živalskih študij (npr. BMDL10) in dejansko oceno izpostavljenosti pri ljudeh. Splošno pravilo EFSA-e je: MOE nad 10.000 pomeni nizko prioriteto za ukrepanje z vidika javnega zdravja.

10.1 Ohratoksin A

EFSA je leta 2020 razveljavila prejšnjo tedensko dopustno dozo (TWI 120 ng/kg telesne mase/teden, določeno leta 2006) in prešla na pristop MOE, saj je ocenila, da izračunane vrednosti MOE za rakotvorne učinke OTA pri nekaterih skupinah potrošnikov kažejo možno zdravstveno tveganje. Glavni viri izpostavljenosti OTA v prehrani so žita, kava in suho sadje; vino in pivo k skupni tedenski izpostavljenosti prispevata manjši delež, saj so izmerjene koncentracije v vinu (tipično pod 1 µg/L, torej pod zakonsko mejo 2 µg/L) razmeroma majhne v primerjavi z drugimi viri. Ocenjena povprečna skupna izpostavljenost prebivalstva je znašala 15–20 ng/kg telesne mase/teden, pri visokih uživalcih pa 40–60 ng/kg/teden – kar kaže, da je za povprečnega potrošnika vina prispevek OTA iz vina k skupnemu tveganju razmeroma majhen, medtem ko za redne uživalce večjih količin vina iz območij s pogostejšo kontaminacijo priporočajo previdnost (EFSA, 2020).

10.2 Etil karbamat

IARC uvršča etil karbamat v skupino 2A (verjetno rakotvoren za človeka). Izračuni MOE v literaturi za povprečne izmerjene vsebnosti EC v mirnem vinu (praviloma pod 15–30 µg/L) so v več študijah pokazali vrednosti MOE, ki so nad ali blizu praga 10.000; to pomeni nižjo prioriteto tveganja v primerjavi z žganimi pijačami in nekaterimi azijskimi fermentiranimi pijačami - npr. huangjiu (riževo vino), kjer so koncentracije EC bistveno večje. Kljub temu OIV in vinarska industrija (Wine Institute, FDA) priporočata nadaljnje zmanjševanje EC prek izbire sevov vinskih kvasovk in nadzora skladiščne temperature, saj gre za genotoksično snov brez uradno določenega varnega praga.

Za biogene amine in ostanke pesticidov formalne MOE ocene v pregledani literaturi niso tako pogoste – pri biogenih aminih se tveganje ocenjuje predvsem opisno (glede na prag individualne občutljivosti, npr. pri sočasnem uživanju alkohola, ki zavira razgradnjo aminov), pri pesticidih pa prek klasične ocene dnevnega vnosa (ADI) na podlagi ugotovljenih MRL, pri čemer izmerjene vsebnosti v pregledanih študijah dosledno ostajajo znatno pod dovoljenimi mejami.

11. Naravna vina: vprašanje pravne opredelitve?

Pomembna metodološka omejitev pri primerjavi naravnih vin z drugimi kategorijami je, da izraz »naravno vino« na ravni EU (in večine drugih jurisdikcij) nima uradne pravne opredelitve – v nasprotju z ekološkim vinom, ki je natančno regulirano (Uredba (EU) 2018/848), in deloma tudi z biodinamičnim vinom, ki temelji na zasebnih certifikacijskih shemah (npr. Demeter). »Naravno vino« je zato v praksi samoopredeljena kategorija, ki jo določajo neformalna združenja proizvajalcev in trg, kriteriji (npr. dovoljena količina dodanega SO2, uporaba izključno spontane fermentacije, brez filtracije/bistrenja) pa se med državami in združenji razlikujejo.

To pomeni, da vzorci, označeni kot »naravno vino« v različnih znanstvenih študijah, med seboj niso nujno neposredno primerljivi, kar otežuje posploševanje ugotovitev in je pomembna omejitev pri interpretaciji rezultatov, predstavljenih v poglavjih 2–6. Vprašanje certifikacije in regulacije naravnih vin je tudi samo predmet novejše akademske razprave (Alonso-González in sod., 2022b), ki opozarja na politična in tržna nesoglasja glede morebitne uvedbe uradnega certifikata. 

11.1 Ali obstajajo neposredne primerjave ekološko–biodinamično–naravno?

Neposrednih »trojnih« primerjav (ekološko, biodinamično in naravno vino hkrati, na istih vzorcih, za obravnavane varnostne parametre) v literaturi praktično ni – gre za priznano raziskovalno vrzel. Obstaja le nekaj parcialnih primerjav, ki skupaj dajo delno sliko.

Edina prava trojna primerjava za biogene amine je italijanska študija na sortah Pignoletto in Sangiovese (Tassoni in sod., 2013), ki je zajela konvencionalno, ekološko in biodinamično pridelavo – brez statistično pomembnih razlik med tremi skupinami, naravna vina pa v njej niso bila zajeta kot ločena kategorija. Novejša študija na sorti Chardonnay (Tópor in sod., 2023) je primerjala samo biodinamično in konvencionalno pridelavo glede gliv in mikotoksinov (brez zaznanih mikotoksinov v obeh skupinah), ekološka in naravna kategorija pa vanjo nista bili vključeni. Za pesticide in mikotoksine je naravna vina neposredno mogoče primerjati le s konvencionalnimi (Acosta-Dacal in sod., 2025), brez ločene ekološke ali biodinamične skupine.

Sama literatura to vrzel izrecno priznava: pregledni članek o ekoloških in biodinamičnih vinih (Döring in sod.,2019) ugotavlja, da razlike med konvencionalnimi, ekološkimi in zlasti biodinamičnimi vini glede na naraščajoče tržno zanimanje »zahtevajo poglobljeno analizo«. Novejši sistematični kvantitativni pregledi (od 2024 dalje) o biodiverziteti in lastnostih ekološke/biodinamične pridelave pa ugotavlja, da za naravna vina trenutno praktično ni namenskih raziskav, zato se sklepi o njih večinoma izpeljujejo posredno iz podatkov o ekoloških in biodinamičnih vinih.

Iz razpoložljivih (parcialnih) podatkov izhaja, da se biodinamična vina v teh petih skupinah spojin obnašajo zelo podobno ekološkim, saj si delijo osnovna vinogradniška pravila (baker in žveplo namesto sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev). Za naravna vina bi bilo teoretično pričakovati podoben profil pesticidov kot pri ekoloških, a večje tveganje za biogene amine zaradi odsotnosti ali majhne vsebnosti SO2 – vendar to ostaja logična sklepna trditev in ne empirično sistematično dokumentirana ugotovitev.

Prof. dr. Tatjana Košmerl, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo

Tamara Rusjan, KGZ zavod GO, Agroživilski laboratorij

12. Viri

Acosta-Dacal, A., González, P.A., Zaccaroni, A., Luzardo, O.P. (2025). Pesticide Residues and Mycotoxins in Natural and Conventional Wines: Insights from Italy and Spain. In: Alonso González, P., Parga Dans, E. (eds) Uncorked: Negotiating Science and Belief in the Natural Wine Movement. Springer, Cham. https://doi.org/10.1007/978-3-031-87857-2_18

Alonso-González, P., Parga-Dans, E., Acosta-Dacal, A. C., Zumbado Peña, M., Pérez Luzardo, O. (2022). Differences in the levels of sulphites and pesticide residues in soils and wines and under organic and conventional production methods. Journal of Food Composition and Analysis, 112, 104714.

Alonso-González, P., Parga-Dans, E., Fuentes Fernández, R. (2022b). Certification of natural wine: Policy controversies and future prospects. Frontiers in Sustainable Food Systems, 6, 875427.

Bora, F. D., Călugăr, A., Bunea, C.-I., Rozsa, S., Bunea, A. (2022). Assessment of Physicochemical, Macro- and Microelements, Heavy Metals, and Related Human Health Risk from Organically, Conventionally, and Homemade Romanian Wines. Horticulturae, 8(5), 382.

Chiodini, A. M., Scherpenisse, P., Bergwerff, A. A. (2006). Ochratoxin A Contents in Wine: Comparison of Organically and Conventionally Produced Products. Journal of Agricultural and Food Chemistry, 54(19), 7399–7404.

Čuš, F., Bach, B., Barnavon, L., Žnidaršič Pongrac, V. (2013). Analytical determination of Dolenjska region wines quality. Food Control, 33: 274-280.

Čuš, F., Česnik Baša, H., Velikonja Bolta, Š. (2022). Pesticide residues, copper and biogenic amines in conventional and organic wines. Food Control, 132, 108534.

Deng, H., Ji, L., Han, X. Y., Wu, T. Y., Han, B., Li, C. Y., Zhan, J. C., Huang, W. D., You, Y. L. (2023). Research progress on the application of different controlling strategies to minimizing ethyl carbamate in grape wine. Comprehensive Reviews in Food Science and Food Safety, 22(3), 1495–1516.

Döring, J., Collins, C., Frisch, M., Kauer, R. (2019). Organic and Biodynamic Viticulture Affect Biodiversity and Properties of Vine and Wine: A Systematic Quantitative Review. American Journal of Enology and Viticulture, 70, 221­242.

EFSA CONTAM Panel (EFSA Panel on Contaminants in the Food Chain), Schrenk, D., Bodin, L., Chipman, J.K., del Mazo, J., Grasl-Kraupp, B., Hogstrand, C., Hoogenboom, L., Leblanc, J.-C., Nebbia, C.S., Nielsen, E., Ntzani, E., Petersen, A., Sand, S., Schwerdtle, T., Vleminckx, C., Wallace, H., Alexander, J., Dall'Asta, C., Mally, A., Metzler, M., Binaglia, M., Horváth, Z., Steinkellner, H., Bignami, M. (2020). Scientific Opinion on the risk assessment of ochratoxin A in food. EFSA Journal 2020;18(5):6113, 150 pp. https://doi.org/10.2903/j.efsa.2020.6113

Melguizo, C., Tarazona, A., Gil-Serna, J., Mateo, F., Patiño, B., Mateo, E. M. (2025). Toxigenic Aspergillus Diversity and Mycotoxins in Organic Spanish Grape Berries. Toxins, 17(10), 487.

Moreira, L., Milheiro, J., Filipe-Ribeiro, L., Cosme, F., Nunes, F. M. (2024). Exploring factors influencing the levels of biogenic amines in wine and microbiological strategies for controlling their occurrence in winemaking. Food Research International, 190, 114558

Ochmian, I., Malinowski, R. (2024). Effect of Multi-Year Protection of Grapevines with Copper Pesticides on the Content of Heavy Metals in Soil, Leaves, and Fruit. Agronomy, 14(8), 1677.

OIV. International Code of Oenological Practices, Annex C – Maximum Acceptable Limits of Various Substances. https://www.oiv.int/standards/international-code-of-oenological-practices/annexes/maximum-acceptable-limits (dostop 11. 8. 2026)

Papageorgiou, F., Markopoulos, T., Mitropoulos, A. C., Kyzas, G. Z. (2023). Occurrence of Heavy Metals in Wines for 13 European Countries: A Short Review. Journal of Engineering Science and Technology Review, 16(4), 13–17.

Roškarič, M., Paušič, A., Valdhuber, J., Lešnik, M., Pulko, B. (2023). Development of a “0-Pesticide Residue” Grape and Wine Production System for Standard Disease-Susceptible Varieties. Agronomy, 13(2), 586. https://doi.org/10.3390/agronomy13020586

Shalamitskiy, M. Y., Tanashchuk, T. N., Cherviak, S. N., Vasyagin, E. A., Ravin, N. V., Mardanov, A. V. (2023). Ethyl Carbamate in Fermented Food Products: Sources of Appearance, Hazards and Methods for Reducing Its Content. Foods, 12(20), 3816.

Tassoni, A., Tango, N., Ferri, M. (2013). Comparison of biogenic amine and polyphenol profiles of grape berries and wines obtained following conventional, organic and biodynamic agricultural and oenological practices. Food Chemistry, 139(1-4), 405–413.

Tópor, A., Fonseca Veras, F., Silveira, R. D., Cortez Lopes, F., Dachery, B., Cardoso Hernandes, K., Alcaraz Zini, C., Welke, J. E. (2023). Impact of biodynamic viticulture on the occurrence of fungi and mycotoxins, antioxidant activity, volatile and phenolic profile of Chardonnay grapes. Food Bioscience, 55, 102978.

Uredba Komisije (EU) 2023/915 z dne 25. aprila 2023 o mejnih vrednostih nekaterih kontaminantov v živilih.

Zjalic, S., Markov, K., Loncar, J., Jakopovic, Z., Beccaccioli, M., Reverberi, M. (2024). Biocontrol of Occurrence Ochratoxin A in Wine: A Review. Toxins, 16(6), 277.