Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

Institute of agriculture and forestry Nova Gorica

Strokovni nasveti




stiropor_pladnji

GOJENJE SADIK ZELENJAVE V STIROPORASTIH PLOŠČAH

Za uspešno gojenje sadik zelenjadnic je pomembna temperatura, hranilen substrat, svetloba in uravnoteženo namakanje ter prezračevanje rastlinjaka

Za uspešno gojenje sadik zelenjave potrebujemo kakovosten substrat, dobro osvetlitev v ogrevanem plastenjaku, ustrezno temperaturo za posamezne skupine zelenjadnic in zagotovljeno namakanje ter kasneje tudi prezračevanje plastenjakov. Danes na trgu že dobimo celo paleto kakovostnih substratov za uspešno gojenje sadik, ki so dobro obogateni tako z makro kot mikrohranili. V primeru, da hranil iz substrata začne primanjkovati, se lahko poslužimo foliarnega dognojevanja sadilnega materiala. Večinoma gojimo sadike v gojitvenih ploščah, ki so lahko iz stiropora, uporabimo pa lahko tudi plastificirane gojitvene plošče. S setvijo paradižnika v našem pridelovalnem območju lahko pričnemo že v drugi polovici decembra meseca, nato pa nadaljujemo s setvami preostalih plodovk, kot so grmaste bučke, paprika, jajčevec, kumare, melone in lubenice. Za zagotavljanje ustrezne količine substrata na sadiko uporabimo lahko naslednje gojitvene plošče: za gojenje plodovk običajno uporabimo gojitvene plošče s 40 do 48 luknjami, za gojenje kapusnic in solatnic pa uporabimo gojitvene plošče s 160 do 224 luknjami. Količina substrata na posamezno sadiko je pomembna zato, da zagotovimo dovolj hranilnih snovi za nemoten razvoj koreninskega sistema posamezne sadike. Plastenjake za gojenje sadik moramo tudi ogrevati na ustrezne temperature, kar je odvisno od zahtev posameznih vrst zelenjadnic. V času setve plodovk moramo zagotoviti vsaj 25 o C, nočne temperature pa naj bodo 22 o C. V času od pikiranja pa do končne faze oblikovanja sadike moramo zagotoviti podnevi 22 do 24 o C, ponoči pa vsaj 18 o C.  Pri gojenju sadik temperaturno najbolj zahtevnih plodovk, kot so paprika, kumare, jajčevec, dinje in lubenice, pa moramo biti še bolj pozorni v fazi setve in moramo temperaturo povišati na 27 o C. Izredno pomembno je dosledno in kontrolirano namakanje sadik. V profesionalnih plastenjakih namakanje izvajamo s pomočjo razpršilcev preko namakalnih ramp. Solatnice zahtevajo v času gojenja sadik 14 16 o C, kapusnice pa nekoliko manj, to je 10 12 o C. Pri gojenju sadik je tudi zelo pomembno, da zagotovimo dobro razvit koreninski sistem sadik. Zdrava, dobro prehranjena sadika, z dobro razvitim koreninskim sistemom je pogoj za uspešno rast in razvoj rastlin po presajanju. Zelo pomembno je tudi, da v času, ko sadika oblikuje svoj 4 do 6 pravi list, sadikam namenimo še fazo utrjevanja, vsaj za 7 do 10 dni pred presajanjem na stalno mesto. Pri sajenju sadik na stalno mesto pazimo, da njivo predhodno ustrezno pognojimo in pripravimo dvignjene gredice, na katere potem strojno posadimo naše sadike vedno v nivoju njive, ker se bomo le tako v največji meri izognili gnitju rastlin. Za gojenje sadik plodovk, ki jih sadimo v marcu mesecu za pridelavo v neogrevanih plastenjakih, potrebujemo vsaj 50 do 60 dni. Za gojenje sadik solatnic pa vsaj 40 do 45 dni, podobno velja tudi za gojenje sadik kapusnic. Čas gojenja sadik se bistveno skrajša, ko gojimo sadike v pozno spomladanskem in poletnem času. V poletnem času lahko pripravimo sadiko solate, zelja ali radiča že v 25 do 30  dneh. Tako lahko v našem pridelovalnem območju v povprečju sejemo plodovke od decembra do  januarja meseca za sajenje sadik v marcu in aprilu v neogrevane plastenjake. Sejemo jih tudi še v marcu mesecu za sajenje na prosto konec aprila in maja meseca. Solatnice in kapusnice, to so predvsem zgodnje zelje, zgodnjo cvetačo, zgodnji ohrovt, nadzemno kolerabico, sejemo v drugi polovici januarja meseca v gojitvene plošče, vzgojimo sadike, ki jih nato posadimo v prvi polovici marca meseca na prosto. V februarju običajno sejemo tudi por, ker potrebujemo za gojenje sadik veliko časa, za por namreč potrebujemo 90 dni do končne sadike. Prve dni marca meseca lahko posejemo tudi seme rumene, bele ali rdeče čebule v gojitvene plošče in si na ta način vzgojimo sadike za sajenje na prosto v drugi polovici aprila meseca. Sadike čebule na ta način vzgojimo v dobrih 45 dneh.Za uspešno pridelavo zelenjadnic tako v plastenjakih kot na prostem je sajenje zdravih in ustrezno razvitih sadik, ki imajo dobro razvejan koreninski sistem vitalnega pomena za dober in uspešen pridelek. Če sadimo prestare sadike ne moremo pričakovati želenih rezultatov, ker so pridelki v takih situacijah običajno nižji. Tudi predhodno utrjevanje sadik je pomemben ukrep, ki ga moramo upoštevati preden posadimo sadike na stalno mesto.     Za uspešno gojenje sadik zelenjave potrebujemo kakovosten substrat, dobro osvetlitev v ogrevanem plastenjaku, ustrezno temperaturo za posamezne skupine zelenjadnic in zagotovljeno namakanje ter kasneje tudi prezračevanje plastenjakov. Danes na trgu že dobimo celo paleto kakovostnih substratov za uspešno gojenje sadik, ki so dobro obogateni tako z makro kot mikrohranili. V primeru, da hranil iz substrata začne primanjkovati, se lahko poslužimo foliarnega dognojevanja sadilnega materiala. Večinoma gojimo sadike v gojitvenih ploščah, ki so lahko iz stiropora, uporabimo pa lahko tudi plastificirane gojitvene plošče. S setvijo paradižnika v našem pridelovalnem območju lahko pričnemo že v drugi polovici decembra meseca, nato pa nadaljujemo s setvami preostalih plodovk, kot so grmaste bučke, paprika, jajčevec, kumare, melone in lubenice. Za zagotavljanje ustrezne količine substrata na sadiko uporabimo lahko naslednje gojitvene plošče: za gojenje plodovk običajno uporabimo gojitvene plošče s 40 do 48 luknjami, za gojenje kapusnic in solatnic pa uporabimo gojitvene plošče s 160 do 224 luknjami. Količina substrata na posamezno sadiko je pomembna zato, da zagotovimo dovolj hranilnih snovi za nemoten razvoj koreninskega sistema posamezne sadike. Plastenjake za gojenje sadik moramo tudi ogrevati na ustrezne temperature, kar je odvisno od zahtev posameznih vrst zelenjadnic. V času setve plodovk moramo zagotoviti vsaj 25 o C, nočne temperature pa naj bodo 22 o C. V času od pikiranja pa do končne faze oblikovanja sadike moramo zagotoviti podnevi 22 do 24 o C, ponoči pa vsaj 18 o C.  Pri gojenju sadik temperaturno najbolj zahtevnih plodovk, kot so paprika, kumare, jajčevec, dinje in lubenice, pa moramo biti še bolj pozorni v fazi setve in moramo temperaturo povišati na 27 o C. Izredno pomembno je dosledno in kontrolirano namakanje sadik. V profesionalnih plastenjakih namakanje izvajamo s pomočjo razpršilcev preko namakalnih ramp. Solatnice zahtevajo v času gojenja sadik 14 16 o C, kapusnice pa nekoliko manj, to je 10 12 o C. Pri gojenju sadik je tudi zelo pomembno, da zagotovimo dobro razvit koreninski sistem sadik. Zdrava, dobro prehranjena sadika, z dobro razvitim koreninskim sistemom je pogoj za uspešno rast in razvoj rastlin po presajanju. Zelo pomembno je tudi, da v času, ko sadika oblikuje svoj 4 do 6 pravi list, sadikam namenimo še fazo utrjevanja, vsaj za 7 do 10 dni pred presajanjem na stalno mesto. Pri sajenju sadik na stalno mesto pazimo, da njivo predhodno ustrezno pognojimo in pripravimo dvignjene gredice, na katere potem strojno posadimo naše sadike vedno v nivoju njive, ker se bomo le tako v največji meri izognili gnitju rastlin. Za gojenje sadik plodovk, ki jih sadimo v marcu mesecu za pridelavo v neogrevanih plastenjakih, potrebujemo vsaj 50 do 60 dni. Za gojenje sadik solatnic pa vsaj 40 do 45 dni, podobno velja tudi za gojenje sadik kapusnic. Čas gojenja sadik se bistveno skrajša, ko gojimo sadike v pozno spomladanskem in poletnem času. V poletnem času lahko pripravimo sadiko solate, zelja ali radiča že v 25 do 30  dneh. Tako lahko v našem pridelovalnem območju v povprečju sejemo plodovke od decembra do  januarja meseca za sajenje sadik v marcu in aprilu v neogrevane plastenjake. Sejemo jih tudi še v marcu mesecu za sajenje na prosto konec aprila in maja meseca. Solatnice in kapusnice, to so predvsem zgodnje zelje, zgodnjo cvetačo, zgodnji ohrovt, nadzemno kolerabico, sejemo v drugi polovici januarja meseca v gojitvene plošče, vzgojimo sadike, ki jih nato posadimo v prvi polovici marca meseca na prosto. V februarju običajno sejemo tudi por, ker potrebujemo za gojenje sadik veliko časa, za por namreč potrebujemo 90 dni do končne sadike. Prve dni marca meseca lahko posejemo tudi seme rumene, bele ali rdeče čebule v gojitvene plošče in si na ta način vzgojimo sadike za sajenje na prosto v drugi polovici aprila meseca. Sadike čebule na ta način vzgojimo v dobrih 45 dneh.Za uspešno pridelavo zelenjadnic tako v plastenjakih kot na prostem je sajenje zdravih in ustrezno razvitih sadik, ki imajo dobro razvejan koreninski sistem vitalnega pomena za dober in uspešen pridelek. Če sadimo prestare sadike ne moremo pričakovati želenih rezultatov, ker so pridelki v takih situacijah običajno nižji. Tudi predhodno utrjevanje sadik je pomemben ukrep, ki ga moramo upoštevati preden posadimo sadike na stalno mesto.     

 

 

ajda

Pridelovanje medovitih rastlin - ajde, sončnice in facelije

Čebele so pomembni opraševalci kmetijskih rastlin in prav je, da jih kmetovalci s svojim ravnanjem vedno varujejo tako kot tudi okolje, tla in vode. Smernice dobre prakse pri gnojenju in varstvu rastlin posebej omenjajo tudi varstvo čebel. Kmetovalci tudi s setvijo medovitih rastlin pomagajo pri paši čebel in si hkrati s tem omogočijo večji pridelek bolje oprašenih kultur.

Med medovite poljščine sodijo tudi ajda, sončnice in facelija, katerih setev spodbuja tudi država na kmetijah, ki so vključena v kmetijsko okoljska in podnebna (KOPOP) plačila. Na kmetijah z manj njivami, lahko medovite rastline kmetje in vrtičkarji vključijo v kolobar kot glavni ali pa naknadni dosevek.

 

ajda   Pridelovanje ajde

 

 

 

 

 

 

facelija (002)   Pridelovanje facelije

 

 

 

 

 

 

Sončnicačmrlji (002)   Pridelovanje sončnic

 

 

 

 

 


PRIDELOVANJE MEDOVITIH RASTLIN-ajda sončnice in facelija.pdf

Anka Poženel, svetovalka specialistka za poljedelstvo
Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

koruza_pred_vznikom

SEZNAM HERBICIDOV V KORUZI PRED IN TIK PO VZNIKU KORUZE

Koruze posejane v aprilu so sedaj na lažjih tleh že vzkalile in imajo 2-3 liste, na težjih hladnejših tleh pa še kalijo. Setev koruze še ni povsem končana, saj so nekatera težja tla še vedno prevlažna za setev. Pleveli so že vzkalili in kljub hladnejšemu vremenu pridno rastejo.

Pri uporabi herbicidov pred in tik po vzniku v teh hladnejših dneh lahko pričakujemo pri nekaterih herbicidnih kombinacijah zastoj rasti pri koruzi, ki je v stresu zaradi hlada in namočenosti zemlje. V tabeli navajamo herbicide, ki se rabijo pred vznikom koruze ali tik po vzniku koruze. Priporočamo dosledno upoštevanje odmerkov herbicida in vode na ha in časa uporabe iz »Navodila o uporabi«! Posebej priporočamo, da preberete vsa Opozorila, ki se nanašajo na kolobarne omejitve in fitotoksičnost in jih dosledno upoštevajte!

 

SEZNAM HRBICIDOV PRED IN TIK PO VZNIKU KORUZE 2019.pdf

 

Pripravila: Anka Poženel, univ.dipl.inž.agr.

plevel_v_zitu

ZATIRANJE PLEVELOV V ŽITIH

Najugodnejši čas za zatiranje plevelov v žitih je v času razraščanja, do pojava prvega kolenca, ko so pleveli še manjši, občutljivejši in jih škropivo lažje doseže. Ozimna žita so sedaj že v kolenčenju, jarine pa večinoma v razraščanju. V priloženem seznamu so navedeni samo registrirani herbicidi, ki jih lahko še rabimo v ozimnih in jarih žitih (pozna raba od razraščanja naprej). Pred uporabo herbicida obvezno preberite in upoštevajte NAVODILO O UPORABI

Ozimne pšenice so v Vipavski dolini sedaj v fazi 1- 3 kolenca (BBCH 31 - 33), ozimni ječmeni pa v fazi od 2. kolenca do zastavičarja  (BBCH 32 – 39). Jara žita so v fazi vznika ali razraščanja (BBCH 21 – 25). Za zatiranje plevelov je v oziminah najugodnejši čas že mimo oz. je skrajni čas, v jarinah pa je še čas, saj je sedaj večina semenskih plevelov vzkalila. Razvoj posevkov in plevelov bo sedaj ob toplejšem vremenu in po dežju zelo hiter. Največ škode v žitih povzročajo trajni pleveli kot so smolenec, njivski slak, osat, .. Gospodarski prag škodljivosti je za smolenec 0,5 rastlin na m2, za slak pa 1 rastlina na m2. Priporočamo, da plevele zatirate, če je njihova pokrovnost večja kot 10 % in na redkih posevkih. Jarine, posebno oves, so občutljivejše na herbicide, zato je izbira in odmerjanje herbicida zelo važna. Pri herbicidih, kjer smo izpisali opozorilo: kolobarne omejitve, gre za vpliv herbicida na setev naslednje kulture npr. lucerne. Podrobnosti so opisane v navodilu o uporabi pod opozorila. Pri izbiri pripravkov bodite pozorni na razvojno fazo posevka (kolenca, zastavičar) in nočne temperature po škropljenju.

Pripravila: Anka Poženel, univ.dipl.inž.agr.

HERBICIDI V ŽITIH 2019- 9.4.2019.pdf

krmni_grah

SETEV JAREGA KRMNEGA GRAHA

V nižinah Primorske je seda tudi že čas za setev jarega krmnega graha, ki potrebuje za kalitev 4 - 6 oC. Sejemo ga na srednje lahka odcedna tla dobro poravnana tla.

Za popestritev kolobarja lahko na lažjih odcednih njivah posejemo tudi stročnico - krmni grah vitičar, ki daje zgoden pridelek z beljakovinami bogatega zrnja. Krmni grah vitičar sejemo v čistem posevku, zori v istem času kot ozimna žita in daje dobro močno beljakovinsko krmo za živali. Grah lepo uspeva na strukturnih srednje lahkih do srednje težkih tleh, ki dobro prepuščajo odvečno vodo, hkrati pa jo tudi dobro zadržujejo.  Za krmi grah niso primerna težka slabo odcedna tla z depresijami, saj na tleh s stoječo vodo posevek porumeni.  Celoten članek je na voljo TUKAJ

 

KRMNI GRAH 2019TEHNOL.PRIDELAVE.pdf

psenica

SETEV JARIH ŽIT - JARA PŠENICA, JARI JEČMEN IN OVES

Tla so se sedaj dovolj osušila in segrela nad 3 oC, da omogočajo setev jarih žit, ki jih moramo posejati čim prej v februarju. Pozne setve po 15. marcu v nižinah Primorske dajejo manjši in nezanesljiv pridelek, ker jih v času zorenja prizadene suša.

Jara žita dajo sicer manjši pridelek kot ozimna, zato so bolj primerna za pridelovanje v hribovitih območjih, kjer ozimine slabo prezimijo. Pridelovalci v nižinskih območjih se odločajo za jarine zaradi lažjega kolobarjenja in onemogočene setve ali slabe prezimitve ozimin. Setev moramo opraviti čim prej v februarju in marcu oz. takoj, ko se tla ogrejejo na 3 oC. Pozne setve po 15. marcu v nižinah Primorske dajejo manjši in nezanesljiv pridelek, ker jih v času zorenja prizadene suša. Najbolj zgodnjo setev zahtevajo pšenica, tritikala, rž in oves. Ječmen lahko zaradi hitre rasti in razvoja sejemo od jarih žit najkasneje.Med jarimi žiti najpogosteje sejemo jari ječmen za živinsko krmo. Oves večinoma sejejo rejci konj ali tisti, ki jih oskrbujejo. Jara pšenica daje sicer nižje pridelke zrnja kot ozimna, kvaliteta zrnja pa je pri večini sort bistveno boljša. Pri peki kruha lahko moko iz jare pšenice uporabljamo kot izboljševalko moki iz ozimne pšenice (mešanje).Celoten članek je na voljo TUKAJ.

TEHNOLOGIJA JARINE

plastenjak

Pridelava zelenjave v plastenjaku

Pri načrtovanju pridelave zelenjadnic v plastenjaku moramo biti pozorni na to, da oblikujemo pravilno vrstenje rastlin iz različnih družin zelenjadnic, na vsebnost hranil v tleh, na pravilno osnovno gnojenje in dognojevanje rastlin v različnih fazah rasti in na oskrbo rastlin v vseh fazah rasti.

 V pridelavi zelenjave v plastenjaku moramo biti pozorni, da načrtujemo dober kolobar zelenjadnic iz različnih družin. Če imamo dobro načrtovan kolobar se lahko v veliki meri tudi izognemo težavam ob izbruhu talnih gliv, nematod v tleh, škodljivcev in bolezni. Pri pridelavi zelenjave v pokritem prostoru smo lahko bolj uspešni, ker lažje ustvarimo vse pogoje, ki jih rastline potrebujejo. Na Primorskem sta uveljavljena dva ciklusa pridelave zelenjave v tekočem letu, to sta spomladansko poletni ciklus pridelave, ki traja od začetka meseca marca (začetek sajenja) do konec meseca avgusta. Drugi ciklus pridelave, jesensko zimski ciklus, pa poteka od septembra meseca do meseca januarja v naslednjem letu. V ugodnih klimatskih pogojih že v februarju pričnemo s pripravo tal v plastenjakih. Osnovno gnojenje poteka na podlagi predhodno opravljenih analiz tal. V integrirani pridelavi vnesemo v osnovnem gnojenju v tla del organskih in del mineralnih gnojil. Strojno oblikujemo dvignjene gredice. Še posebno je to pomembno v primeru, ko imamo težka tla z višjo vsebnostjo gline. Običajno se na dvignjene gredice tudi strojno položi folijo in predhodno namesti kapljične cevi za namakanje. Preko kapljičnih cevi za namakanje med vegetacijo v posameznih fazah rasti dognojujemo rastline. V ekološkem kmetovanju pa moramo v osnovnem gnojenju in tudi v dognojevanju rastlin uporabiti organska gnojila, ki so dovoljena v ekološki pridelavi rastlin. V optimalnih razmerah lahko pričnemo s sajenjem plodovk v začetku marca meseca v neogrevane plastenjake. Ob sajenju tudi pazimo, da jih ne posadimo pregloboko. Posadimo jih na ustrezne razdalje, kar pa je odvisno od načina pridelave in oskrbe posameznih kultur. Paradižnik na primer sadimo na medvrstno razdaljo 80 cm in v vrsti 40 cm. Ko se rastline dobro ukoreninijo in pričnejo z rastjo, jih običajno povežemo s polietilensko vrvico, ki jo med rastjo ves čas ovijamo okoli glavnega stebla in redno odstranjujemo zalistnike. Za dobro oplodnjo poskrbimo tako, da vnašamo čmrlje v plastenjake. Na ta način zagotovimo tudi bolj izenačene plodove in dobre pridelke. Poleg rednega vnosa čmrljevih družin lahko izvajamo tudi biotično varstvo, predvsem pri varstvu rastlin pred napadom listnih uši, proti rastlinjakovemu ščitkarju in v primeru pojava tripsov. V biotičnem varstvu vnašamo koristne organizme v obliki obešank ali pa jih potresemo po listih rastlin v preventivnem varstvu. Pri pridelavi paprike v plastenjaku pa običajno vzpostavimo oporo za rastline tako, da uporabimo mrežo, ki jo vodoravno napnemo in pričvrstimo na količke. Na ta način postavljena mreža nudi rastlinam paprike oporo. Papriko prav tako sadimo na razdalje 80 cm x 40 cm, vmes puščamo dovolj prostora za nemoteno oskrbo rastlin. Pomembno opravilo v oskrbi rastlin paprike je redčenje mladih poganjkov, ker na ta način zagotovimo bolj izenačene plodove in kvalitetne pridelke. Rastline solatnih kumar tudi opremimo s polietilensko vrvico, ki jo ovijamo okoli stebla in na ta način rastlinam nudimo oporo. V poletnem času je zelo pomembno, da plodovke z ustreznimi mikrorazpršilci, ki jih namestimo nad rastline orošujemo tako, da ustvarimo drobne kapljice (meglo) in na ta način rastlinam pomagamo, da bolje prenašajo visoke temperature. Poleg tega je pomembno tudi redno prezračevanje plastenjakov. Namakanje mora biti redno in uravnoteženo. S posebnimi pastami, ki jih razredčimo z vodo in so narejene iz naravnih voskov, pa lahko poškropimo folijo plastenjaka tako, da ustvarimo ustrezno senčenje in zagotovimo boljše klimatske pogoje za rast in razvoj rastlin v plastenjakih. Za jesensko zimske termine pridelave si sadike vzgojimo že v avgustu mesecu, tako da pričnemo s setvami že v začetku meseca avgusta. Seme posejemo v striroporaste plošče, ki jih predhodno napolnimo s kvalitetnim substratom. Posejane plošče postavimo v polsenco ali pa setvenico prekrijemo z ustrezno senčilno mrežo. Skrbimo za redno namakanje in po potrebi dognojevanje mladih rastlin. V teh terminih najbolj pogosto pridelujemo cikorijo, solato, endivijo, sladki janež, blitvo, špinačo, motovilec, rdečo mesečno redkvico.     

dsc_4182_002

Lokalne sorte zelenjadnic

Pod lokalne sorte uvrščamo lokalne populacije kmetijskih rastlin, ki so se ohranile na kmetijah. To so vse sorte, ki so bile razvite ali udomačene v Republiki Sloveniji, so vpisane v sortno listo in se vzdržujejo v Republiki Sloveniji. Opuščene lokalne sorte pa so sorte, katerih pridelava je bila opuščena in niso vpisane v sortno listo ter se hranijo na kmetijah oziroma v genski banki.

Na izobraževanju na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, 30.11.2018, smo na temo Novosti v zelenjadarstvu dobili bolj poglobljene informacije o lokalnih sortah, ki sta jih podali dr. Kristina Ugrinović in Mojca Škof iz Kmetijskega inštituta Slovenije.

Pod lokalne sorte uvrščamo lokalne populacije kmetijskih rastlin, ki so se ohranile na kmetijah. To so vse sorte, ki so bile razvite ali udomačene  v Republiki Sloveniji, so vpisane v sortno listo in se vzdržujejo v Republiki Sloveniji. Opuščene lokalne sorte pa so sorte, katerih pridelava je bila opuščena in niso vpisane v sortno listo ter se hranijo na kmetijah oziroma v genski banki.

Povpraševanje potrošnikov po starih sortah raste. Po semenu in sadilnem materialu starih sort povprašujejo predvsem samooskrbni pridelovalci, veliko povpraševanja je tudi pri tržnih pridelovalcih. Tudi vpis ohranjevalnih in vrtičkarskih sort zelenjadnic se je v Sloveniji močno povečal.


Nabor lokalnih sort

Čebula: Belokranjka, Ivica rdeča, Ptujska rdeča, Tera. Česen: Ptujski jesenski, Pujski spomladanski, Štrigon, Anka jesenski, Haloški in Primorski. Por: Domači dolgi

Kumare: Dolga zelena, Biljenka. Paprika: Botinska rumena, Sivrija, Šorokšari. Paradižnik: Dule, Jani pritlikav, Luka, Maribor, Milka, Novosadski jabučar, Stanko, Tomi, Val.

Visok fižol za zrnje: Cipro, Visok pisan češnjevec, Jabelski pisanec, Kifeljček Justi, Klemen, Semenarna 22, Lišček rdeči, Lišček rdeči marmorirani. Visok fižol za stročje: Cipro, Kifeljček Justi, Klemen, Ptujski maslenec, Maslenec rani, Barjanec. Nizek fižol za zrnje: Češnjevec, Prepeličar tomačevski, Ribničan, Zorin, Topolovec. Turški fižol: Breginc.

Korenje: Ljubljansko rumeno. Zelje: Emona, Futoško, Kranjsko okroglo, Ljubljansko, Varaždinsko 2 in Varaždinsko 3. Motovilec: Ljubljanski, Pomladin in Žličar. Radič: Goriški, Monivip, Solkanski.

Solata: Anna, Belokriška, Bistra, Dalmatinska ledenka, Leda, Ljubljanska ledenka, Marija, Mima, Posavka, Pavlinčica, Šempeterka, Trnovska ledenka, Vegorka, Majska kraljica.

Rezultati naloge Termini pridelovanja lokalnih sort solate, ko je bilo od leta 2015 do leta 2017 narejenih več poskusov z lokalnimi krhkolistnimi sortami solate. Primernost terminov pridelave za posamezne lokalne sorte v odvisnosti od pridelave. Preskušeno je bilo 15 lokalnih sort solate:

  • Za večino sort solate je najprimernejše obdobje pridelave zgodnja pomlad, ker so takrat tudi pridelki najvišji. Nekatere sorte so primerne za pridelavo tudi v jesenskem času.
     
  • Presajanje v marcu v plastenjak (I.in II. dekada); spravilo v III. dekadi aprila in v I. dekadi meseca maja. Masa glave 600 – 750 g. Sorte: Posavka, Dalmatinska ledenka, Bistra in Trnovska ledenka.
     
  • Presajanje solate v II. dekadi marca na prosto. Spravilo v III. dekadi v maju. Sorte: Pavlinčica, Leda, Bistra, Posavka, Dalmatinska ledenka in Trnovska ledenka. Masa glave 500 – 600 g.
     
  • Termin presajanja  na prosto v I. in II. dekadi v mesecu aprilu. Spravilo solate pa je bilo v I. in II. dekadi v mesecu juniju. Sorte: Leda, Bistra, Posavka in Trnovska ledenka. Masa glave je bila 500 – 700 g.
     
  • Termin presajanja na prosto je bil v I. dekadi meseca maja, spravilo solat pa v II. in III. dekadi meseca junija. Sorte. Leda, Posavka in Trnovska ledenk so dosegale maso glave 500 – 800 g
     
  • Jesenski termin presajanja solate na prostem v I. dekadi v mesecu avgustu, spravilo pa je bilo opravljeno v I. in II. dekadi v mesecu oktobru. Sorte: Leda, Belokriška, Anna. Masa glave je 500 – 800 g.
     
  • Jesenski termin pridelave solate v plastenjaku – presajanje v II. dekadi meseca avgusta, spravilo pa v I. in II. dekadi v mesecu oktobru. Sorte: Bistra, Belokriška. Masa glave je bila med 400 in 700 g.
     
  • Pozno jesenski termin presajanja solate je bil v plastenjak v I. in II. dekadi meseca septembra, spravilo v II. dekadi meseca decembra in v I. dekadi meseca januarja. Sorte: Posavka, Bistra. Masa glave je bila od 150 do 250 g.
     
  • Zimski termin presajanja solate je bil v dogrevan plastenjak izveden v III. dekadi meseca septembra. Spravilo je bilo v II. dekadi januarja in v I. dekadi februarja. Masa glave je bila 150 do 250 g.

 

Priporočila za posamezne lokalne sorte solate:

  • Leda (krhkolistna solata) – primerna za pridelavo spomladi, jeseni in pozimi. Srednje občutljiva je na solatno plese, na uhajanje v cvet in na skladiščenje.
     
  • Posavka (krhkolistna solata) – primerna za pridelavo v zgodnji pomladi, pozni jeseni in pozimi. Slabo se skladišči, pri višjih temperaturah hitro uide v cvet, na njivi ni obstojna. Je zelo okusna sorta.
     
  • Bistra (krhkolistna solata) – primerna za pridelavo spomladi, jeseni in pozimi. Srednje občutljiva je na solatno plesen, zgodaj začne uhajati v cvet, občutljiva je na sončni ožig, slabše je obstojna na njivi in tudi slabše se skladišči.
     
  • Trnovska ledenka (krhkolistna solata) – primerna je za pridelavo spomladi in jeseni. Na solatno plesen je manj občutljiva, srednje je občutljiva na uhajanje v cvet, srednje občutljiva je na skladiščenje. Po okusu pa je zelo dobra.
     
  • Dalmatinska ledenka (krhkolistna solata) – primerna je za pridelavo v zgodnji pomladi in pozni jeseni. Občutljiva je na solatno plesen in na zgodnje uhajanje v cvet. Slabša je tudi njena obstojnost na njivi in tudi slabše se skladišči.
     
  • Belokriška (krhkolistna solata) – primerna za sajenje spomladi in jeseni. Zelo je občutljiva na solatno plesen in srednje do zgodnje uhajanje v cvet. Občutljiva je tudi na jesensko pozebo in srednje dobro se skladišči.
     
  • Anna (krhkolistna solata) – primerna za pridelavo v spomladanskem, jesenskem in zimskem času. Srednje občutljiva je na solatno plesen in na uhajanje v cvet.
     
  • Ljubljanska ledenka (krhkolistna solata) – primerna za pridelavo spomladi in jeseni. Zelo občutljiva je na solatno plesen, srednje občutljiva pa je na uhajanje v cvet.
     
  • Pavlinčica (krhkolistna solata) – primerna je za pridelavo spomladanskem, jesenskem in zimskem času. Manj občutljiva je na solatno plesen, uhajanje v cvet pa je zgodnje.

 

Opisi lokalnih sort zelja:

  • Emona: je srednje pozna sorta,  ki je primerna za kisanje naribanega zelja kot tudi za kisanje celih glav. Sicer je seme za to sorto na trgu težko dostopno, glave zelja niso dovolj zbite in sorta razvije visok kocen. Pridelki so srednji do nizki.
  • Futoško: je srednje pozna sorta, ki pa oblikuje velike glave z zelo tankimi listi in kratkim kocenom. Sorta je bolj primerna za svežo porabo. Pridelki so nizki. Futoško zelje je zelo občutljivo na Xanthomonas campestris pv. campestris.
  • Ljubljansko: je srednje pozna sorta, ki oblikuje zelo slabo polnjene velike glave, zato ni primerna za kisanje naribanih listov. Bolj je primerna za kisanje celih glav ali za svežo uporabo.
  • Varaždinsko: je srednje pozna sorta, ki oblikuje velike ploščate glave, zbitost glav je dobra do srednje dobra, kar je odvisno od selekcije. Je pa odlična sorta za kisanje naribanih listov in za kisanje celih glav. Ima odlične organoleptične ocene za kisano zelje. Pridelki so srednji.


Opisi lokalnih sort čebule:

  • Belokranjka: je čebula blagega okusa z značilno podolgovato obliko in s srednjimi pridelki, ki se dobro skladišči. Seme pa je težko dostopno.
  • Ivica rdeča: je čebula podolgovate oblike s srednjimi pridelki in se srednje dobro skladišči. Ob deževnem vremenu je na polju slabo obstojna.
  • Ptujska rdeča: je čebula z značilno sploščeno obliko, s srednjimi pridelki. Se zelo dobro skladišči in ima dobre kulinarične lastnosti ter je naša najbolj razširjena lokalna sorta.
  • Tera: je čebula z značilno sploščeno obliko s srednjimi pridelki ter se dobro skladišči.

 


Jana Bolčič, svetovalka specialistka za zelenjadarstvo, Kmetijsko gozdarski zavod Nova gorica 

poljscine

Tehnološka navodila za ekološko pridelavo poljščin in zelenjadnic

Polja poleg gozdov in travinja zavzemajo največji delež slovenske agrarne in siceršnje pokrajine in zato gospodarjenje z njimi pušča velik biološki in socioloških odtis na našo deželo in družbo. Naravne danosti nas usmerjajo v ekološko pridelavo tudi na njivah. Doslej se je v ekološko kmetovanje usmerilo okoli 3400 kmetij (4,7 %) na okoli 8,7 % kmetijskih obdelovalnih površin, s poljedelstvom pa se ukvarjajo na nekoliko več kot 4000 ha. Cilji ekološke pridelave hrane na njivah so povezani prav z ohranjanjem dobrine, ki je temelj naše prehranske varnosti.

Vas zanima ekološko kmetijstvo ali ste se v ekološko kmetovanje že usmerili? Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je objavilo Tehnološka navodila za ekološko pridelavo poljščin, zelenjadnic, sadja in grozdja, pri pripravi katerih so sodelovali tudi naše sodelavke in sodelavci.

 

Navodila bodo v pomoč vsem ekološkim pridelovalcem, da boste lahko ustrezno in pravilno izvajali aktivnosti v okviru omejitev in možnosti, ki jih prinaša vključenost v shemo ekološkega kmetovanja.

 

Vsebina zajema vsa tehnološka opravila in preventivne ter okolju prijazne ukrepe varstva rastlin. Predstavljeni so tudi predpisi, ki urejajo ekološko kmetijstvo, pravilna izbira lege, oskrba in obdelava tal, sajenje, pridelava posameznih vrst kmetijskih kultur, pa tudi smernice, kako kombinirati ukrep ekološkega kmetijstva z zahtevami operacij ukrepa kmetijsko - okoljsko - podnebnih plačil (KOPOP) in druge vsebine.

Ekološka pridelava je delovno veliko bolj intenzivna od standardne in zahteva veliko znanja. Ob ustrezni tehnologiji in uspešnem trženju pa so pridelki in prihodek visoki.

TEHNOLOŠKA NAVODILA za ekološko pridelavo poljščin

TEHNOLOŠKA NAVODILA za ekološko pridelavo zelenjadnic

 

Slovenija je glede na pokrajinsko konfiguracijo izjemno pestra dežela na stičišču več fito-geografskih in podnebnih območij z nadpovprečno pestrostjo rastlinstva in živalstva, ugodnim podnebjem in veliko vodnimi viri, kar je ena  naših glavnih naravnih bogastev. Kljub omejitvam, ki jih naravni dejavniki prinašajo za sodobno tehnizirano pridelavo (npr. strmine, razdrobljenost enot, sušna ali močvirna območja), lahko pridelamo živež vrhunske kakovosti in imamo visoko kakovost življenja na tem prostoru.

Cilji ekološke pridelave hrane na njivah so povezani prav z ohranjanjem dobrine, ki je temelj naše prehranske varnosti.

Cilji ekološke pridelave hrane na njivah so povezani prav z ohranjanjem dobrine, ki je temelj naše prehranske varnosti, in so naslednji:

  • dolgoročno ohranjanje rodovitnosti tal, ohranjaje splošne vrstne in genetske pestrosti kmetijskih rastlin in živali ter organizmov, agrarnih in obargarnih biotopov,
  • pridelava hrane nadstandardne kakovosti, ki naj v prehrani sodobnega človeka prispeva k preprečitvi negativnih učinkov uživanja manj kakovostne in snovno neuravnovešene hrane (državni zdravstveni vidik),
  • vzdrževanje kmetijske pokrajine za opravljanje dodatnih ekosistemskih funkcij (npr. varovanje pred razdiralnimi učinki vetra, nalivov in poplav, biodiverzitetni otoki ipd.),
  • dolgoročna možnost hkratnega izvajanja kmetijske pridelave in izrabe istih pedoloških enot za črpanje kakovostne pitne vode in tudi
  • povečevanje števila dohodkovno ustreznih delovnih mest v pridelavi in predelavi ter
  • povečevanje na kmetijstvo vezanih gospodarskih dejavnostih (turizem, trgovina, zdravstvo, energetika, temelječa naobnovljivih virih).
psenica_v_mladem_oljcniku

Oljkarstvo in poljedelstvo

Oljka je značilna sredozemska kultura, prilagojena na sušne razmere in se jo pri nas večinoma sadi na sušne lege. Posajena je na ravne površine ali na terasirana pobočja. Po saditvi sadik je v vodoravnem praznem medvrstnem prostoru možna pridelava prezimnih, zgodnje spomladanskih ali na sušne razmere prilagojenih poljščin kot so žita, zgodnji krompir, sončnice, oljna ogrščica in dosevkov za zeleno gnojenje. Pridelava poljščin v mladih nasadih oljk je značilna npr. za Toskano v Italiji. Pri nas v Istri je taka raba redka, saj se seje le pšenica, krompir, inkarnatka in krmna repica.

Poljščine je mogoče saditi v praznem medvrstnem prostoru le v mladih nasadih, ki so sajeni na običajne medvrstne razdalje, preden zakrijejo medvrstni prostor. Pri večjih sadilnih razdaljah oljk, bi bilo sajenje poljščin mogoče dalj časa.

Na površinah, kjer se odločajo za saditev oljk, so tla večinoma skromno založena z organsko snovjo oz. humusom, ki pa igra pomembno vlogo pri zadrževanju rastlinam dostopne vode in hranil v tleh in s tem pri večji odpornosti oljk na sušne razmere. Pri tem je poleg pridelovanja poljščin, zelo pomembna vloga dosevkov za zeleno gnojenje, ki jih sejemo prav z namenom obogatitve tal z organsko snovjo. Na območjih, kjer se sadijo nasadi oljk, je običajno zelo malo živinoreje, ki bi lahko prispevala hlevski gnoj ob saditvi nasadov. Prav posevkom za zeleno gnojenje bi zato morali dati poseben poudarek že pred zasaditvijo nasadov in prva leta po saditvi, da bi obogatili tla z organsko snovjo.


Pridelava poljščin v oljčnikih

Na sušnejših območjih ima prednost pridelava ozimnih poljščin in poljščin s kratko rastno dobo, da se izognemo najhujši poletni suši. V poštev bi prišle tudi poljščine, ki so zelo prilagojene na sušne razmere (sončnice, sirek za zrnje).

  • Ozimna žita in oljna ogrščica

Med ozimnimi poljščinami pridejo v poštev: ozimna žita in oljna ogrščica za olje ali biodizel. Med ozimnimi žiti je možna intenzivnejša ozimna pšenica in ječmen ali pa manj zahtevna žita kot so tritikala in pira in ozimni oves. Med ozimnimi sortami pšenice, tritikale, pire in ovsa je bolje izbirati zgodnejše sorte, da dozorijo pred nastopom poletnih sušnih dni. Najhitreje dozori ječmen, ki ga zato priporočamo za bolj sušnejše in plitvejše lege. Ozimna oljna ogrščica dozori v času žetve ozimnih žit.
Setev jarih žit je manj priporočljiva, ker zorijo pozneje in bi bil zato pridelek zaradi sušnih razmer precej manjši. Od jarih žit bi prišel v poštev le ječmen z zares zgodno setvijo najkasneje v prvi polovici februarja ali pa pozno jesenska setev presevnih sort ozimne pšenice.
Za setev ozimnih žit priporočamo plitvo oranje ali kultiviranje tal medvrstnega prostora po zasaditvi nasada.

  • Pridelava krompirja, sončnic in sirka za zrnje

Od spomladanskih kultur pride v poštev za saditev v mladih nasadih oljčnikov krompir, posebej zgodnje sorte, ki dozorijo pred nastopom vročih dni. V poštev pride zgodnja saditev koncem februarja, tako da imamo prvi pridelek lahko že v maju.

Sončnice in sirek za zrnje bi kot na sušo zelo odporni poljščini lahko prišli v poštev na nekaj globljih z vlago bolje preskrbljenih tleh.

Pridelava krompirja v mladem oljčniku.JPGPšenica v mladem oljčniku.JPG

 

Pridelava rastlin za zeleno gnojenje

Zeleno gnojenje je za oskrbo tal z organsko snovjo nepogrešljivo in bi po našem mnenju spadalo med glavna tehnološka priporočila pred in prva leta po napravi oljčnika.

V kolikor je površina v času do zasaditve z oljkami prazna priporočamo takojšnjo setev rastlin za zeleni podor zaradi preprečitve erozije, za izboljšanje strukture tal in zmanjšanja negativnih vplivov sonca in dežja na zbitost tal. S setvijo pokrovnih rastlin tudi preprečimo izpiranje hranil in kalitev plevelov na površini. Zaoravanje pridelane organske mase v tla zmanjša zbitost tal in izboljšalo strukturo tal, ki je zaradi prehodov težkih strojev ob saditvi poslabšana. Vnašanje dodatne organske mase v tla izboljša tudi zadrževalne sposobnosti tal za vodo in hranila, kar bo kasneje ugodno vplivalo na rast posajenih oljk.

Pri setvi dosevkov za zeleni podor je pomembno, da je površina čim dalj časa pokrita z zelenim pokrovom. Setev lahko opravimo po poletni suši v začetku jeseni, ko sejemo prezimne dosevke ali pa spomladi, ko še ulovimo dovolj vlage za vznik dosevkov, ki prenesejo tudi vroča in suha poletja.

Pri izbiri primernih dosevkov dajemo prednost tistim, ki dajo več organske mase (križnice) in bogatijo tla z dušikom (detelje oz. metuljnice). Dosevki z veliko nadzemno maso so bolj primerni za jesensko setev kot prezimni dosevki (krmna repica in krmna ogrščica), lahko pa sejemo tudi neprezimno oljno redkev, belo gorjušico in facelijo ter njene mešanice od spomladi do jeseni.

  • Setev neprezimnih dosevkov za zeleni podor

V spomladanskem času v aprilu in maju pridejo v poštev za zeleni pokrov preko leta in za podoravanje jeseni za obogatitev tal z organsko maso sledeče rastline oz. kombinacija rastlin z veliko listno maso in enoletnimi metuljnicami.

Odpornost na sušo je največja pri obeh deteljah. Ostale rastline za podor (npr. krmna repica, krmna ogrščica,..) sejemo kasneje, ko se dan daljša.

Rastlinska vrsta Setvena količina v čisti setvi – kg/ha
OLJNA REDKEV (Raphanus sativus L. var. oleiformis) 25 - 30
BELA GORJUŠICA (Sinapis alba L.) 20 – 25
FACELIJA (Phacelia tanacetifolia Benth.) 10 – 15
JARA GRAŠICA (Vicia stiva L.) 120 – 160
ALEKSANDRIJSKA DETELJA (Trifolium alexandrinum) 25 – 30
PERZIJSKA DETELJA (Trifolium resupinatum) 20
MUNGO (Guizotia abyssinica) 8 -10
ESPARZETA (Onobrychis viciifilia Scop.) 160 (setev v mešanicah)

Primeri mešanic, ki jih še bolj priporočamo kot setev v čistem posevku:

Vrsta % v mešanici Setvena količina– kg/ha Opombe
1. Oljna redkev + 60 % 15 samo za podor
Facelija + 20 3  
Aleksandrijska detelja
ali Perzijska detelja
20
ali 20
5
ali 4
 
2. Bela gorjušica + 60 % 13 Podobna kot o. redkev
Facelija + 20 3  
Aleksandrijska detelja
ali Perzijska detelja
20
ali 20
5
ali 4
 
3. Bela gorjušica
ali oljna redkev +
60 %
60
13
15
Podobna kot oljna redkev
Facelija + 20 3  
Jara grašica 20 24 Lahko tudi za krmo

Vključitev vsaj 20 % enoletnih metuljnic v mešanici je priporočljiva tudi zaradi bogatitve tal z dušikom in globljih korenin kot jih imajo facelija, gorjušica in oljna redkev.

Primer mešanice z mungom je aleksandrijska detelja + facelija + mungo (mešanica brez križnic), setvena norma je 12 kg/ha. Mungo je nova neprezimna vrsta, ki je primerna tudi za zeleno gnojenje in je odporna na sušo. Dobro odpornost na sušna in vroča poletja omenjajo tudi pri esparzeti, ki jo v Italiji (lupinella) sejejo kot posevek v mlade trajne nasade v čisti setvi ali v mešanicah.

Na tleh siromašnih s hranili in pri ekološki pridelavi oljk je priporočljiva setev metuljnic, da bi izkoristili bogatitev tal z dušikom, ki ga sicer mlada drevesa potrebujejo za boljšo rast. Avtohtone vrste metuljnic, ki rastejo v okolici oljčnikov pa kaže uporabiti pri zatravitvi v starejših nasadih kot npr. podzemna detelja (Trifolium subterraneum L.)

Facelija (Phacelia tanacetifolia Benth.).JPGmešanica s sončnicami v oljčniku.JPG

 

  • Setev prezimnih dosevkov za zeleni podor

Inkarnatka (Trifolium incarnatum L.)
je enoletna prezimna detelja. Sejemo jo v avgustu in da po prezimitvi eno košnjo, nato odmre. Njena prednost je v tem, da daje prvo zeleno krmo spomladi. Pridelujemo jo v čistem posevku ali v mešanicah z mnogocvetno ljuljko in ozimno grašico.

Inkarnatka (Trifolium incarnatum L.).JPGgrašljinka v oljčniku.JPG

Ozimna grašica (Vicia sativa L.)
Pridelujemo jo lahko povsod, zlasti v nekoliko bolj vlažnih območjih. Grašica je odlična krmna rastlina z veliko vsebnostjo beljakovin. Sejemo jo večinoma v mešanicah z ržjo (ržiga) in ječmenom (ječmiga)). V mešanicah z žiti sejemo 90 kg semena grašice/ha in 60 kg semena žit/ha. Ržigo in ječmigo sejemo v sredini septembra (za ZEL). Razen v mešanicah z žiti sejemo grašico tudi v mešanici z inkarnatko in mnogocvetno ljuljko kot grašljinko.

Grašljinka
je mešanica 30 kg/ha ozimne grašice, 20 kg/ha inkarnatke in 15 kg/ha mnogocvetne ljuljke. Sejemo 50 - 60 kg/ha mešanice, ki jo posejemo čimprej do sredine septembra. Mešanica da veliko zelene mase že jeseni (mulčenje) in še en odkos spomladi. Krma je primerna tudi za zeleno krmo ali siliranje (paša ovac).

Krmna repica (Brassica rapa L. ssp. sylvestris f. autumnalis)
Je manj zahtevna kot ogrščica, prenese poznejšo setev in je 6 – 8 dni prej zraste obilo zelene mase že jeseni pa tudi spomladi. Za setev potrebujemo 8 - 12 kg semena/ha, sejemo lahko od junija do začetka septembra. Sorta: PERKO,….

l.JPGs.JPG

Krmna ogrščica (Brassica napus L.var. napus f. biennis)
Ima hitro začetno rast in dobro prenaša ostre zimske razmere, spomladi pa hitro poraste. Sejemo jo od julija do konca avgusta v količini 10 - 15 kg semena/ha. Na trgu sta dve že splošno razširjeni sorti: STARŠKA in AKELA. Poleg ozimnih sort krmne ogrščice je še sorta jare krmne ogrščice HELGA.
 

Krmna ogrščica (Brassica napus L.var. napus f. biennis).JPG

Za setev dosevkov je potrebna minimalna plitva obdelava tal in setev z žitno sejalnico ali kar povprek s trosilcem za mineralna gnojila. Pred setvijo priporočamo vsaj minimalno gnojenje z 200 – 300 kg/ha NPK 15:15:15 in po potrebi dognojevanje po vzniku dosevkov, da bi zraslo kar največ organske mase za zeleni podor.

 

 


Viri so poleg lastnih izkušenj sledeči: Kramberger Branko, 2003: Ozelenitev tal v kmetijstvu.- Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo, Maribor, 80 s. Kramberger Branko, 1999: Krmni dosevki. -Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo, Maribor, 134 s. Korošec Jože, 1998: Pridelovanje krme na travinju in njivah. -BF, Oddelek za agronomijo, Ljubljana, 279 s. Poženel Anka, 1995: Sirek za zrnje.- Kmetovalec, Slovenj Gradec, št. 7, s.7-8 Slikovno gradivo: I. Vrhovnik, A. Poženel

p7051754_002

Tehnologija pridelovanja ozimin - pšenica, ječmen

V Sloveniji lahko sejemo seme vseh sort oziminih žit, ki so v EU registrirane in so vpisane na evropsko sortno listo. Na trgu je zato ponujenih veliko število krušnih in krmnih sort pšenice z različnimi lastnostmi, zato je zelo pomembno, da se pred nakupom pozanimate o primernosti sorte za vaš namen pridelovanja in vaše rastne razmere. Pri setvi ozimne pšenice za trženje priporočamo setev priporočenih krušnih sort pšenice, katerih zrnje dosega kakovostni razred A, B1 in B2. Zelo pozne sorte niso primerne za lahka suši podvržena tla, prav tako pa sorte in vrste z visoko slamo niso primerne za vetrovne lege. Na težjih kislih tleh je za krmo bolje sejati tritikalo kot ječmen. Za Primorsko so najbolj primerne srednje zgodnje sorte, ki napolnijo zrnje pred običajnimi sušnimi razmerami koncem junija. Kjer dela škodo divjad je bolje sejati resnice.

Tla in kolobar

Ozimni pšenici ustrezajo globlja dobro založena tla. Najbolje uspeva na srednje težkih peščeno glinastih tleh. Na kislih težjih manj rodovitnih tleh je primerneje sejati rž ali tritikalo. V Vipavski dolini setev rži in pire na burji izpostavljenih legah  odsvetujemo zaradi nevarnosti poleganja. Na lažjih peščenih tleh v Vipavski dolini, na Krasu in v Slovenski Istri odsvetujemo tudi setev poznih sort pšenice, tritikale in rži zaradi presuhega  vremena v času polnjenja zrnja. V suši zrnje prisilno dozori in je slabo napoljnjeno.   Najbolje kolobarimo, če ozimine sejemo na isto njivo vsako tretje leto za krompirjem, deteljami in travnimi mešanicami. Slabši predposevek je koruza za silažo, ki ponavadi zapusti njivo prepozno. Setev ozimnih žit nepretrgoma na isto njivo ima za posledico bistveno zmanjšanje pridelka zaradi utrujenosti tal in bolezni osnove stebla (črna noga, fusarioze, lomljivost bilk). Ozimno žito je lahko tudi eden od kolobarnih členov pri omejeni pridelavi koruze na območjih koruznega hrošča.   

Priprava tal in osnovno gnojenje

Srednje globoko oranje (25 cm) opravimo čimprej po spravilu predposevka, da se zemlja do setve sesede. Če zaoravamo koruznico (priporočeno je mulčenje) ali druge rastlinske ostanke je potrebno pred oranjem politi 15 - 20 m3 gnojevke ali 100 kg/ha KAN – a zato, da se rastlinski ostanki hitreje razgradijo. Če tega ne storimo po vzniku žito močno porumeni. Po oranju je potrebno  brazde grobo poravnati, da se ne zasušijo. Tik pred setvijo potrosimo po brazdah mineralno gnojilo. 

Pri minimalni obdelavi tal za ozimine ne priporočamo, da je predposevek koruza, zaradi večje verjetnosti pojava fusarioz na klasu žit. Če je predposevek koruza, je obvezno mulčenje koruznice, čimboljša zadelava rastlinskih ostankov in pazljivost pri varstvu pred boleznimi.   Predsetveno gnojenje ozimin prilagodimo vsebnosti hranil v tleh (analiza tal) in pričakovanemu pridelku. Upoštevamo gnojilni načrt.

Na srednje založenih tleh za dober pridelek ozimina potrebuje na hektar jeseni okrog 80 kg fosforja in 120 kg kalija ter 30 kg čistega dušika; v celotni rastni dobi pa 140 – 160 čistega dušika. Žita potrebujejo za dober pridelek tudi žveplo, ki ga dodajamo že jeseni ali pa spomladi. Jeseni potrebe zadostimo z gnojili z majhno vsebnostjo dušika npr. s 400 kg/ha gnojila NPK 8:26:26. Spomladi ob takem osnovnem gnojenju lahko gnojimo le z dušikom. Gnojenje s fosforjem in kalijem jeseni je nujno potrebno za dober razvoj korenin in boljšo odpornost rastline na mraz in bolezni.  

Tabela 1: Nekaj primerov gnojenja z NPK gnojili za ozimno pšenico  

NPK  gnojilo

Kg/ha

N (kg/ha)

P2O5 (kg/ha)

K2O5 (kg/ha)

NPK  7 : 20 : 30             

350 –  450     

24 – 31

70 – 90

105 – 135

NPK  8 : 26 : 26         

350 – 450    

28– 36

91 – 117

91 – 117

    NPK   6 : 12 : 24 

500

 30

60

120

Vir : A. Poženel

Gnojilo zabranamo s klinasto brano ali predsetvenikom do globine 5–7 cm. Namen predsetvene obdelave je zadelati mineralno gnojilo, poravnati brazde in v globini 3 do 5 cm napraviti drobnogrudičast sloj, pod njim pa sklenjeno ležišče za seme.

Seme in setev

Za setev uporabimo uradno potrjeno certificirano seme priporočenih sort, to je potrjeno, prečiščeno, zdravo, dobro kalivo seme brez primesi plevelov in druguh nečistoč. Le zdravo certificirano seme vam omogoča natančno setev, hiter in enakomeren vznik, rast in razvoj posevkov, ki veliko bolje kljubujejo spremenljivim vremenskim razmeram preko zime in zgodnje pomladi. Sejemo na globino 3 – 5 cm. Na lažjih suhih tleh sejemo globlje, na vlažnih tleh pa plitveje.  Okvirne priporočene količine za setev so:

  • 180 – 300 kg semena ozimne pšenica na hektar,
  • 150 - 210 kg semena ozimnega ječmena na hektar,
  • 120 - 150 kg semena ozimne rži na hektar in
  • 180 - 220 kg semena tritikale na hektar.
     

Na tržišču se pojavljajo vedno nove sorte in jih je vedno več, zato je pomembno, da količino potrebnega semena izračunamo glede na značilnosti.

Količino semena izračunamo po formuli glede na priporočeno število kalivih zrn na m2, težo 1000 zrn, kaljivost in  čistočo ter glede na pričakovane izgube na polju.  

 

                              število kalivih zrn  / m2   x  absolutna masa v g x100

Potrebno seme =  ---------------------------------------------------------------- x  faktor izgub(1,15)  

v kg/ha                                      % kalivosti  x   % čistoče

 

Vse potrebne podatke za izračun količine semena dobite na deklaraciji o semenu v trgovini ob nakupu semena. Optimalen čas setve je v višjih hribovitih predelih Primorske od 25. septembra do 5. oktobra. Na postojnskem in ilirskobistriškem je še čas do 15. oktobra. V  Vipavski dolini na burji izpostavljenih legah in na Krasu pa od 15. oktobra do 1. novembra. Najkasneje lahko sejejo na Goriškem in v Slovenski Istri od 1. novembra do 15. novembra.   Čas setve je zelo pomemben. Pri prerani setvi pšenice se posevki preveč razvijejo in razrastejo. Taki posevki so manj odporni na zimsko zmrzal in bolezni. Pri prepozni setvi se posevki slabo razvijejo in slabo kljubujejo hujšemu zimskemu mrazu. Posamezne faze razvoja se pri prepozni setvi odvijajo mnogo hitreje kot pri normalni setvi, zaradi česar se ne morejo popolnoma izoblikovati posamezne komponente pridelka kot so število klasov na rastlino, število zrn v klasu in debelina zrnja.    Ozimna pšenica je za zimski mraz najbolj občutljiva v stadiju enega do dveh listov, najbolj odporna pa v stadiju treh listov in na začetku razraščanja. Stadij največje odpornosti proti mrazu doseže pšenica sorazmerno kmalu po setvi, zato jo sejemo precej pozno, od vseh vrst ozimnih žit najkasneje. Pozno setev prenese pšenica tudi zato, ker se ne razrašča le jeseni, temveč tudi spomladi.   Na splošno velja, da je treba najprej posejati ječmen, teden dni pozneje rž in tritikalo in teden do dva pozneje še pšenico.

img_5634

DOGNOJEVANJE OZIMNIH ŽIT

Ozimine so v zadnjem tednu začele z rastjo in zato je primeren čas za 1. dognojevanje. Marsikje je že opaziti rumenenje ozimin, posebej ječmena, kar kaže na pomanjkanje dušika (poraba rastlin, izpiranje N). Priporočamo, da pred napovedanim dežjem opravite 1. dognojevanje z dušikom (nitratna oblika dušika npr. KAN)

DOGNOJEVANJE OZIMNIH ŽIT

 

Posevki ozimne pšenice, tritikale in ječmena v Vipavski dolini in v Slovenski Istri so preživeli zimo z veliko padavinami, ki so ponekod povzročile poplave in zastajanje vode na posevkih. Posevki so razredčeni na delih, kjer je stala voda. Posevki, ki imajo manj kot 280 rastlin/m2, so preredki in jih je bolje podorati in posejati druge kulture. Ozimine so v zadnjem tednu začele z rastjo in zato je primeren čas za 1. dognojevanje. Marsikje je že opaziti rumenenje ozimin, posebej ječmena, kar kaže na pomanjkanje dušika (poraba rastlin, izpiranje N). Priporočamo, da pred napovedanim dežjem opravite 1. dognojevanje z dušikom. Zaradi velikih potreb po dušiku priporočamo uporabo nitratnih oblik dušika (npr. KAN), ki takoj po raztopitvi granul gnojila v tleh spodbudijo rast.

 

Ozimna žita v tem času potrebujejo dušik za rast, razraščanje in oblikovanje zasnov klasov. Dognojevanje je posebej pomembno pri redkih posevkih, kjer je število rastlin premajhno. Slabo ali nič gnojeni posevki bodo oblikovali manjše število klasov.

 

Ozimni pšenici in tritikali na srednje založenih tleh dognojimo s 60 do 70 kg čistega N/ha, ozimnemu ječmenu pa s 40 do 60 kg/ha čistega N.

 

Na posevkih, kjer smo jeseni opravili osnovno gnojenje z NPK gnojili, dognojujemo samo z dušikom, npr. pšenici z 200 – 250 kg/ha KAN- a. Kjer ste jeseni pomanjkljivo  ali nič gnojili s PK gnojili, pa potrebno količino dušika dodamo z enim od NPK gnojil npr. NPK 3 x 15 ali NPK 12 : 12 : 17 ali 18:12:12 ali  NPK 8: 14: 24 v količini od 350 – 450 kg/ha.

 

Na njivah, kjer ste opravili analizo tal, se držite gnojenja po gnojilnem načrtu. Upoštevajte tudi uporabljena živinska gnojila. Gostejšim in bujnejšim posevkom dognojimo z nižjim odmerkom dušika. Pazljivost velja še posebej pri zelo gostih posevkih ječmena.

 

Deževno in toplejše vreme spodbuja tudi vznik semenskih in rast trajnih plevelov, zato je potrebno posevke pregledovati in spremljati rast plevelov. Pri uporabi herbicidov pazite na nizke temperature in razvojno fazo žita.

 

Pripravila: Anka Poženel, univ.dipl.inž.agr.

pleveli_v_krompirju

VARSTVO KROMPIRJA PRED PLEVELI

Varstvo pred pleveli v krompirju temelji na mehanskem zatiranju (plitva obdelava tal, osipanje), ki tudi sicer ugodno vpliva na rast krompirja kot okopavino. Po potrebi pa uporabimo tudi herbicide. V prilogi so vsi sedaj registrirani herbicidi za uporabo pred in po vzniku krompirja.

V nižinah Primorske ste že posadili krompir in bo kmalu že vzkalil (če še ni), v višjih legah pa se šele pripravljate na saditev krompirja. Varstvo pred pleveli v krompirju temelji na mehanskem zatiranju (plitva obdelava tal, osipanje), ki tudi sicer ugodno vpliva na rast krompirja kot okopavino. Mehansko zatiranje plevelov je tudi edino, ki ga lahko uporabijo ekološke kmetije. Pri integrirani pridelavi po potrebi uporabimo tudi herbicide. V prilogi so vsi sedaj registrirani herbicidi za uporabo pred in po vzniku krompirja. Priporočamo, da se pri izbiri herbicida držite navodil o uporabi in ste posebej pozorni na fazo rasti krompirja, da ne bi prihajalo do nepotrebnih fitotoksičnosti in zastojev rast pri krompirju.

SEZNAM HERBICIDOV V KROMPIRJU 2019

kamilica_in_rutica_002

Tehnologija pridelave zdravilnih rastlin in aromatičnih rastlin

Na kaj vse moramo biti pozorni pri gojenju zelišč in zdravilnih rastlin?

Zelo pomembna je izbira lege in zemljišča.

Na primer: pri gojenju rožmarina, sivke, timijana, origana, žajblja in lovorja izbiramo sončne in zavetne lege.
 


Predhodno tudi poskrbimo, da njivo očistimo plevelov s setvijo različnih žit ali pa s kombinacijo rastlin za zeleno gnojenje (žita, križnice, metuljnice). Na ta način prečistimo plevele, izboljšamo strukturo tal, povečamo zračnost v tleh, obogatimo tla s humusom in izboljšamo poljsko kapaciteto tal za vodo.
 


Pomembno je, da upoštevamo ustrezno vrstenje rastlin.
 


Redno odstranjujemo plevele, okopavamo in rahljamo naše grede.
 


V načrtovanju predvidimo zasaditev žive meje, ki bo našim rastlinam nudila zaščito pred vetrom in pred nizkimi temperaturami. Na ta način se tudi bolj  ohranijo vonjave aromatičnih rastlin.
 


Večina zelišč in zdravilnih rastlin dobro uspeva pri 15 – 21°C. Ponoči se temperatura lahko zniža za 5°C. Prepih vpliva na rast in preživetje rastlin.
 


Z mlačno vodo (deževnica) namakamo rastline v dopoldanskem času. Večja pazljivost je potrebna pri gojenju začimb v loncih, ker se substrat hitreje izsuši. Jeseni namakamo le, če je zemlja suha. Sejanci potrebujejo vsakodnevno namakanje.
 


Sejemo lahko:

  • enoletnice: bazilika, janež, koprc, kamilica, koriander, ognjič, vrtni šetraj,…;
  • dvoletnice: kumina, peteršilj, zelena;
  • trajnice: origano, drobnjak, izop, kamilica, komarček, luštrek, slez, majaron, žajbelj, sivka,...
     


S potaknjenci, z delitvijo in z grebeničenjem lahko razmnožujemo majaron, pehtran, rožmarin, sivko, timijan, žajbelj,…
 


Poznamo zelene, delno zelene in olesenele potaknjence.

  • Zelene narežemo zgodaj spomladi ali v poznem poletju po cvetenju.
  • Delno zelene režemo od sredine poletja do sredine jeseni (sivka, rožmarin).
  • Olesenele potaknjence pa režemo od sredine poletja do pozne jeseni.
     


Potaknjence do 1/3 vlagamo v s hranili bogat substrat.
 


Nekatere rastline lahko enostavno delimo tako, da jim odstranimo stara cvetna stebla in jih razdelimo na posamezne nove rastline, od katerih ima vsaka rastlina svoje korenine in rastni vršiček. Nato jih presadimo, gojimo in previdno namakamo, dokler se ne ukoreninijo.

Primerne rastline za delitev so: pehtran, timijan, trobentica, vijolica, majaron, melisa, luštrek, travniška kamilica, drobnjak,….
 


S koreninskimi odrezki pa najpreprosteje razmnožujemo rastline s plazečimi koreninami, kot so različne sorte mete,… Spomladi in jeseni natrgam dele korenin z rastnimi brsti in jih posadimo 2,5 cm globoko v lonec s kompostom.
 


Rastline kot so hren in gabez lahko razmnožujemo z narezanimi, debelimi koščki korenov. Korene narežemo na 5 – 8 cm velike kose in jih vlagamo v posode napolnjene s dobrim substratom, tik pod površje zemlje.
 


Z grebeničenjem vzpodbudimo rast novih rastlin. Upognemo vejo in jo na mestih delno potisnemo v zemljo ter pritrdimo, dokler ne požene novih korenin. Lahko pa pridobivamo potaknjence tudi s zasipavanjem grmov v obliki polmeseca.
 

 

ZELIŠČA IN ZDRAVILNE RASTLINE.pdf

 

dsc_0161

Uporaba ovčje volne za kompostiranje

Na ovčerejskih kmetijah ostaja volna slabše kakovosti, ki predstavlja biološki odpadek in lahko predstavlja pri nekontroliranem odlaganju v naravo tudi okoljski problem glede na vse zahtevnejše okoljevarstvene zahteve. Kako odpadno ovčjo volno uporabiti oz. predelati, da bi postala uporaben zaželen končni produkt, ki bi ga na kmetiji koristno uporabili ali celo tržili?

Živalski stranski proizvodi so biološko razgradljivi proizvodi, ki se uvrščajo med živalske stranske proizvode kategorije 1, 2 in 3 v skladu z Uredbo 1774/2002/ES. Neobdelana ovčja volna spada med živalski stranski proizvod kategorije 3 (potencialno nevaren odpadek).


Kako odpadno ovčjo volno uporabiti oz. predelati, da bi postala uporaben zaželen končni produkt, ki bi ga na kmetiji koristno uporabili ali celo tržili?

Obdelava biološko razgradljivih odpadkov so:

  • kompostiranje,
  • anaerobna razgradnja,
  • mehansko-biološka obdelava ali
  • kateri koli postopek higienizacije teh odpadkov.

Na kmetijah je najprimernejši način kompostiranje, saj zahteva poleg dela, le malo drugih stroškov. Poznana je tudi uporaba volne na vrtovih in v rastlinjakih, kjer jo zadelajo v tla in s tem povečajo sposobnost zadrževanja vode in hranil, povečajo zračnost tal in s tem dosežejo boljšo rast rastlin.
 

Ovčja volna je dober vir počasi sproščujočega dušika za rastline, saj vsebuje 10 - 17 % dušika.

 

  1. UPORABA Z DIREKTNO ZADELAVO V TLA
    pride še posebej v poštev na težjih zemljah (povečamo zračnost), pa tudi na lahkih peščenih tleh (povečamo zadrževanje vode), kjer ublažimo posledice suše.

    Volna deluje na tla kot filc, ki zadržuje toploto v zemlji in preprečuje rast plevela. Voda skozi plast volne nemoteno pronica do korenin rastline. V zemlji volna razpada in doseže popoln razkroj v približno dveh letih. Pri tovrstni uporabi je nekaj problemov edino pri strojni obdelavi tal, kjer se lahko volna namota na vrteče dele strojev v prvem letu.
     
  2. KOMPOSTIRANJE
    je tradicionalen način za zmanjševanje količine organskih odpadkov in pretvorbo v zemljo (kompost) za ponovno uporabo.

    Ovčja volna se z lahkoto kompostira. Za kompostiranje uporabljamo volno slabše kakovosti. V kompostu volna razpada in doseže popoln razkroj v obdobju, ki ni daljši od dveh let. Ovčji kompost je še zlasti uporaben v vrtnarstvu, ima sposobnost zadrževanja vode in postopnega sproščanja hranil (dušik, žveplo) za prehrano rastlin, kar je zelo dobrodošlo posebej na ekoloških kmetijah.

Nastriženo volno od domačih ovc na kmetijskem gospodarstvu lahko kompostiramo na tem gospodarstvu, kjer se volno ostriže. V tem primeru govorimo o kompostiranju na kraju nastanka.

Za kompostiranje uporabljamo volno slabše kakovosti oz. volno, ki je umazana zaradi iztrebkov in urina, s primesmi druge umazanije in kot taka ni uporabna za predelavo v končne izdelke (volna s trebuha, repa,…). Volna za kompostiranje ne sme vsebovati sintetičnih primesi (delce najlona, PVC vrvi,…).

 

Kaj je kompostiranje?

Strokovno rečeno je kompostiranje nadzorovano razkrajanje organskih snovi s pomočjo raznovrstnih mikroorganizmov in nevretenčarjev, kot so pršice, stonoge, hrošči, strigalice, deževniki in polži. Z drugimi besedami, kompost se tvori, kadar bakterije, glive in nevretenčarji zaužijejo in razgradijo organske snovi. Razgradnja organskih odpadkov rastlinskega izvora poteka v ogretem okolju ob prisotnosti kisika (O2 - aerobno). Kompostiranje ni gnitje!

S kompostiranjem pridobimo higieniziran, humificiran stabilni HUMUS prstenega, temnega, drobljivega izgleda in otipa, ki je uporaben kot gnojilo. Diši po gozdni zemlji!

 

Prednosti kompostiranja:

  • Konč­na te­ža kom­po­sta je za po­lo­vi­co manj­ša od iz­ho­dišč­ne­ga ma­te­ria­la, kar zmanj­ša in olaj­ša delo na vrtu, na kme­ti­ji pa tudi stroš­ke trans­por­ta pri od­la­ga­nju na po­vr­ši­ne, gno­je­nju.
  • Pri tem­pe­ra­tu­rah, ki do­se­že­jo v kupu ma­te­ria­la 60oC in več, je za­go­tov­lje­no učin­ko­vi­to uni­če­nje ve­či­ne pa­to­ge­nih mi­kroor­ga­niz­mov, pa­ra­zi­tov in se­men ple­ve­la.
  • Sta­bi­len kom­post so­raz­mer­no hi­tro vzpo­sta­vi rav­no­tež­je s prst­jo, med­tem ko sve­ži odpadki lah­ko pov­zročijo kraj­ša ali dalj­ša ob­dob­ja po­ru­še­ne­ga rav­no­tež­ja v tleh in s tem pred­vsem ni­ha­nja v os­kr­bi rast­lin s hra­ni­li.
  • Za kom­po­sti­ra­nje je mo­go­če me­ša­ti raz­lič­ne od­pad­ke, tako ži­val­ske kot rast­lin­ske, in s tem tudi pri­la­ga­ja­ti se­sta­vi­no kom­po­sta op­ti­mal­nim zah­te­vam mi­krob­ne združ­be.
  • Dušik je v kompostu v organsko snov vezan bolj stabilno in ni nevarnosti izgub dušika pri gnojenju.

 

Postavitev in oblika kompostnega kupa:

  • Kompostnik oz. kup postavite v polsenčen kraj ob grmovnicah oz. drevju. Stalna izpostavljenost soncu kompost preveč izsuši.
  • Kompostni kup (daljši) naj bo v smeri S – J, trapezaste oblike, da voda odteka z vrha.
  • Položite ga neposredno na zemljo, da lahko vanj neovirano prehajajo mikroorganizmi in deževniki.
  • Tla naj bodo utrjena (ilovica) slabo propustna in odcedna, da dež nemoteno odteka in ne zastaja ob kupu.
  • Manjši kompostni kup lahko pripravljamo tudi v kompostniku, ki ga lahko  izdelamo sami  iz lesa ali pa ga kupimo narejenega iz naravnih materialov (ne iz umetnih mas).
  • Na kompostni kup dajemo vse organske odpadke: travo, plevele, listje, slamo, veje, odmrlo cvetje, lesni pepel, hlevski gnoj, volno, perje, gospodinjske ostanke s kmetije,…
  • Na kompostni kup NE sodijo: steklo, kovine, tekstil, kemikalije, olja, čistilna sredstva in razredčila, baterije, zdravila in kozmetika, zaščitna sredstva za rastline in les, barve in podobno, odpadni gradbeni material, plastika, karton za mleko (prevlečen s plastiko), vrečke za sesalec, cigarete, večletni koreninski pleveli, iztrebki ljudi, psov in mačk, bolne rastline in trave iz košnje nabrežin ob močno obremenjenih cestah (težke kovine).
  • Grob material npr. veje, lahko zmeljemo ali sesekamo za hitrejši potek razgradnje.


Pomembni dejavniki pri kompostiranju:

  • Zračenje kompostne mase  -  za razgradnjo so pomembne aerobne bakterije. Pomanjkanje O2 povzroči razvoj plesni, ki povzroča gnitje in zakisanje mase ( smrad!), za zračnost pomembna višina.
  • Primerna vlažnost  - vsebnost vode  je potrebna za razvoj aerobnih mikroorganizmov, na začetku je potrebna 55 - 65% vlažnost materiala.
  • Razmerje med ogljikom in dušikom oz.  C : N razmerje organske mase pri pripravi kupa 30 : 1.


Temperaturni potek kompostiranja:

  • Proces kompostiranja traja približno 1 leto  (6 – 12 mesecev), pri volni in lesu pa tudi do 2 leti.
  • Začetna temperatura 25 - 35° C  traja do 2 tedna.
  • Temperatura se dvigne od 55 – 60 °C postopoma tudi do 70° C s pomočjo mikroorganizmov, ko poteka proces razgradnje - HIGIENIZACIJA ! (uničijo se patogeni in semena) >>  2 – 3 mesece.
  • Faza presnove – ohlajanje – 50 - 30 °C >> 1 mesec.
  • Faza izgradnje – 20 – 30 °C >> 1- 2 meseca.
  • Zorenje/spreminjanje v zemljo pod 20 °C od 2 meseca - 1 leto >>  skupaj 8 – 20 mesecev!

 

Nega komposta

Kompostni kup zračimo s premetavanjem kupa z vilami ali strojno ali s prevzdigovanjem vsaj enkrat na mesec ali takoj, ko zavohamo gnitje (smrad). S tem dodajamo kisik in preprečujemo neprijetne vonjave.

Zračenje je še zlasti pomembno pri kompostiranju volne, ki ob razgradnji izloča metil sulfide in druge spojine. S prezračevanjem kupa reguliramo tudi temperaturo kupa. Pri zračenju pazimo, da je vedno pod kupom grob material in da kup na vrhu spet zaš­či­ti­mo s sla­mo, travo,…. 

Med kompostiranjem ves čas pazimo na primerno vlažnost kupa – ob dolgotrajnih deževjih ga pokrijemo z nepropustno folijo, v suši pa zalijemo.

 

Dodatki za hitrejše kompostiranje

  • dodamo lahko hlevski gnoj, kompost, vrtno zemljo,…
  • deževnike (ameriške) ali pospeševalce kompostiranja s humusnimi bakterijami oz. efektivne mikroorganizme (EM),
  • kompostne kupe cepimo z biološko-dinamičnimi preparati (kamilice, kopriva, rman, hrastovo lubje in regrat), ki ugodno vplivajo na proces razgradnje organskih  substanc,
  • sladkorno raztopino (0,5 kg slad./10l vode/1m3), kot hrano za mikroorganizme,
  • gnojila z N, da izboljšamo C/N razmerje npr. pri lesu, ipd.,
  • praprot za kisel kompost -  tak kompost  ima nižji pH (za azaleje, borovnice,…),
  • doma pripravljen pospeševalec: 3 žlice suhih zmletih kopriv ali gabeza namakajte v litru vode 12 ur. V  kompostni kup naredite 6 lukenj z ošiljenim kolom in v vsako luknjo zlijte liter tako pripravljenega aktivatorja.

 

Kdaj je kompost zrel?

Kompost je zrel, ko ima lepo temno barvo podobno gozdni prsti in prijetno diši, izvornega materiala pa ne opazimo več. Temperatura komposta mora biti enaka temperaturi okolice.

 

Test v zaprti vrečki ali steklenici:

Vzamemo pest kompostne mase iz sredine komposta in ga dobro navlažimo. Damo ga v vrečko ali steklenico in dobro zapremo ter postavimo na toplo.

Po 7 do 10 dneh odpremo in povohamo:

  • če je vonj prijeten po sveži zemlji >> je kompost zrel >>> KOMPOSTIRANJE JE KONČANO!
  •  če je vonj smrdeč, po gnitju >> moramo kompost prezračiti in počakati še 1 - 2 meseca.

 

Test zrelosti komposta – test z vrtno krešo ali solato:

Plitvo posodo napolnimo s kompostom >> posejemo hitro klijoče seme kreše ali solate >> pokrijemo s slojem komposta (2 - 3mm) >> navlažimo in imamo na toplem.

Po 2-3 dneh seme kali in po 10 dneh bi morale biti rastlinice zelene, močne z belimi koreninicami.

Če NE vzkalijo ali so rastlinice blede, deformirane z rjavimi koreninicami >>>

KOMPOST ŠE NI DOZOREL >> MORA ŠE NEKAJ ČASA ODLEŽATI !

 

Uporaba komposta:

  • Kompost iz volne je bogat z dušikom, ki se počasi sprošča za rast rastlin. Vsebnost hranil v kompostih je odvisna od sestavin iz katerih smo naredili kompostni kup.
  • Običajno so komposti s hranili bogati in jih uporabljamo v količini od 1 – 6 kg/m2.
  • Kompost lahko uporabljate vsepovsod, kjer želite pognojiti prst in vzpostaviti boljši vodno - zračni režim v tleh.
  • Izboljša teksturo prsti, poveča njeno zmožnost za zadrževanje vode in zraka, zmanjšuje erozijo in potrebo po umetnih gnojilih.
  • Poveča odpornost rastlin na SUŠO !!
  • Pri sajenju vseh vrst sadik sadnega drevja in vinske trte.
  • Pri setvi drobnih semen vrtnin in okrasnih rastlin v kalilnikih in saditvi sadik v rastlinjakih in na vrtovih.
  • Lahko se uporabi na tratah ali gredicah za rože ali pa doda zemlji za presajanje sobnih rastlin in potaknjencev.

DSC_0094.JPGDSC_0093.JPGDSC_0100.JPGDSC_0102.JPGDSC_0116.JPGDSC_0112.JPGDSC_0119.JPGDSC_0125.JPGDSC_0131.JPGDSC_0143.JPGDSC_0151.JPGDSC_0158.JPGDSC_0161.JPG 


UPORABA OVČJE VOLNE ZA KOMPOSTIRANJE.pdf

Viri:

  • Kancler, K., Ženko, M., Zorko, A., Birtič, D., Mrzel, V., Mahne, M., (2013), Smernice dobre prakse pri obdelavi nastrižene ovčje volne.
  • Vončina, D., (2010), Ovčja volna in ostružki usnja kot gnojili v ekološki pridelavi šparglja (Asparagus officinalis L.), diplomsko delo, BF.
  • Mirecki, N., (2014),  Kompostiranje, REC, Beograd.